No place like..

Pravijo, da se konec koncev vedno vse samo uredi... Nikoli nisem verjela v te besede, ampak sedaj spoznavam, da je tudi kaj takega možno... Za mano je težko leto, ki bi ga razdelila v dva dela, v tistega res težkega in tistega norega.. ampak o tem kdaj drugič..
..danes bom govorila o tem s čemer sem začela post.. kako se zadeve same uredijo..če greš naprimer za vikend v domače kraje in se ujameš z ljudmi s katerimi se morda ne bi smel.. In tako se je zgodilo.. bila sem ravno v fazi odpiranja svojih čustev za širšo javnost, ko mi je prekrižal pot.. Izredno me je zabaval, ne morem opisati kako hitro mi je minilo 60km poti.. prehitro! to je bilo vse o čemer sem lahko razmišljala.. no razmišljala sem še o čem drugem, a si nisem upala niti slučajno priznati, da o tem res razmišljam.. bilo je vsaj par resnih razlogov zakaj.. a vseeno se nisem mogla obrnit stran in nehat razmišljat.. in tako smo se podal na en koncert, ki smo ga sicer zamudili, ampak se mi zdi da nikogar od nas to v tistem trenutku ni zares motilo.. vseeno smo se zabavali.. ugotovila sem, da se s pomočjo opojnih substanc še težje kontroliram..zelo težko..kljub temu je bilo zabavno, plesali smo, se drli čudne zadeve.. super je bilo.. a ves ta čas sem si želela samo eno.. da bi si ostali izginili in bi ostala sama tam z njim, pod tistim znakom na steni.. kot bi mu to hotela povedati sem se ga v nekem trenutku, ko se je znašel ob meni, bolj nagonsko kot kaj drugega, dotaknila.. toliko besed verjetno še nikoli nisem povedala z enim samim dotikom.. preden sem dobila odgovor se mi je zdelo da je minilo vsaj nekaj dolgih let.. a mislim, da sva se razumela.. In tako se je začelo.. čudovita noč je bila, ena boljših v življenju,ne glede na to da je deževalo.. Sprehod do centra je bil poglavje zase.. Priznam, da nisem pričakovala, da se bodo stvari po tistem koncertu razvile v tako smer, kot so se.. Priznam, nisem si upala pomisliti. A konec koncev lahko rečem samo to, še sreča da smo šli na koncert.. Še sreča...