No place like..

Pravijo, da se konec koncev vedno vse samo uredi... Nikoli nisem verjela v te besede, ampak sedaj spoznavam, da je tudi kaj takega možno... Za mano je težko leto, ki bi ga razdelila v dva dela, v tistega res težkega in tistega norega.. ampak o tem kdaj drugič..
..danes bom govorila o tem s čemer sem začela post.. kako se zadeve same uredijo..če greš naprimer za vikend v domače kraje in se ujameš z ljudmi s katerimi se morda ne bi smel.. In tako se je zgodilo.. bila sem ravno v fazi odpiranja svojih čustev za širšo javnost, ko mi je prekrižal pot.. Izredno me je zabaval, ne morem opisati kako hitro mi je minilo 60km poti.. prehitro! to je bilo vse o čemer sem lahko razmišljala.. no razmišljala sem še o čem drugem, a si nisem upala niti slučajno priznati, da o tem res razmišljam.. bilo je vsaj par resnih razlogov zakaj.. a vseeno se nisem mogla obrnit stran in nehat razmišljat.. in tako smo se podal na en koncert, ki smo ga sicer zamudili, ampak se mi zdi da nikogar od nas to v tistem trenutku ni zares motilo.. vseeno smo se zabavali.. ugotovila sem, da se s pomočjo opojnih substanc še težje kontroliram..zelo težko..kljub temu je bilo zabavno, plesali smo, se drli čudne zadeve.. super je bilo.. a ves ta čas sem si želela samo eno.. da bi si ostali izginili in bi ostala sama tam z njim, pod tistim znakom na steni.. kot bi mu to hotela povedati sem se ga v nekem trenutku, ko se je znašel ob meni, bolj nagonsko kot kaj drugega, dotaknila.. toliko besed verjetno še nikoli nisem povedala z enim samim dotikom.. preden sem dobila odgovor se mi je zdelo da je minilo vsaj nekaj dolgih let.. a mislim, da sva se razumela.. In tako se je začelo.. čudovita noč je bila, ena boljših v življenju,ne glede na to da je deževalo.. Sprehod do centra je bil poglavje zase.. Priznam, da nisem pričakovala, da se bodo stvari po tistem koncertu razvile v tako smer, kot so se.. Priznam, nisem si upala pomisliti. A konec koncev lahko rečem samo to, še sreča da smo šli na koncert.. Še sreča...

N X(krat) zakaj

Med starimi blodnjami iz gimnazijskih časov sem našla tole, ki sem jo napisala 8. januarja 2002.. ja minilo je že skoraj osem let ampak ironija je v tem, da se še vedno sprašujem ista vprašanja.. grozno, da se človek v toliko letih ne premakne nikamor, je pa kljub vsemu res....


(Zakaj je tako nemogoče dobiti nekaj, kar bi te osrečevalo vsako minuto znova? Zakaj je nekoga ob katerem se ti ustavi dih in se ti zašibijo kolena tako težko osvojiti? Zakaj takega človeka enostavno ne moreš imeti? Zakaj ga ne moreš še tisočkrat poljubiti tako sladko, kot si ga poljubila nekoč? Zakaj se ne moreš še milijonkrat priviti k njemu in čutiti njegovo dihanje? Ga nežno prijeti za roko? Zakaj ti ne pusti, da bi ga ljubkovala ali od jutra do večera in od večera do jutra razvajala na tisoč in en način? Zakaj te noče spustiti v bližino njegovega toplega srca? Zakaj je tako neskončno sladek njegov pogled, pa četudi ne gleda tebe, zakaj je tako neubranljiv, četudi se obrne stran, ko se srečata? Zakaj je on tak? In zakaj si taka ti? Zakaj je svet takšen? Zakaj..? )

Sovražim ponedeljke..

že od nekdaj je bilo tako.. že od srednje šole naprej.. in današnji se mi zdi, da spet spada v tisto kategorijo.. pa čeprau je treba priznati, da sploh ni bilo tako grozno kot bi lahko bilo.. a kljub temu.. nekaj ogromnega mi manjka.. nekaj.. ne vem točno zakaj.. ali pa vem..mogoče si spet in ponovno ne upam priznati..

Mislim, da se je obroč, ki sem ga zgradila okoli mene začel trgati.. in po pravici povedano to mi ni všeč.. občutek imam, da bom spet trpela.. vem, da bi se morala prepustiti a ne vem kako.. STRAH ME JE.. strah tega, da bom spet prizadeta, da bom trpela zaradi malenkosti.. zakaj torej ? Tako lepo je bilo spet za nekaj trenutkov čutiti nekaj, pa čeprav ne vem točno kaj je bilo.. a kaj ko potem pride resnica, ki je navadno drugačna.. eh.. kaj sploh tvegam? oziroma zakaj ne? tako ali tako ne izgubim ničesar.. razen živcev.. in dneva, ki bi lahko bil popolnoma drugačen.. čuden filing imam.. mogoče bo pa minil.. mogoče bo tokrat drugače.. pa čeprav mislim, da ne bo..

Ne preostane mi drugega kot počakati.. ali pač? Lahko naredim kaj drugega? Verjetno lahko.. a vprašanje, če bo zaradi tega kaj drugače.. Bomo videli.. Treba bo počakati še kak dan ali dva..

Grrrrrrrrrrr.........

Tako jezna sem. Že dolgo časa nisem bila tako jezna. Nase seveda.. Če bi se lahko, bi se udarila in to zelo, zelo močno in z veseljem.. Mogoče bi pomagalo vsaj malo, malo in bi se vsaj za nekaj trenutkov streznila.. No ali pa si izbila vse skupaj iz glave.. Resnično se sprašujem kako mi vedno rata.. ne glede na vse kar sem že dala skozi.. ne glede na zaviranje, na "baje" zdravo pamet.. skratka...vse, vse.. kako mi vedno uspe pridet v to situacijo? Resno? Hmm.. kljub prigovarjanju v smislu.. ma ne, sej ni tko, sej je itak brezveze in podobnim foram.. sem tuki.. in kaj naj zdaj naredim.. si priznam? PRIZNAM? a si sploh lahko priznam kaj takega? Hmm.. ne vem še.. ampak vem pa, da čutim.. in to je tisto, kar me najbolj živcira.. kako sem si lahko dovolila kaj takega? A sploh premorem kanček pameti? Že tako se mi zdi, da mi možgani odmirajo.. ampak tole.. da se ne morem prepričat, da neki ni ravno najboljše... in se to kljub vsemu zgodi.. ZAKAJ? Resno naj si priznam? KAKO?? Ne vem kako..Tudi sanja se mi ne.. Ahhh.. Kakorkoli že.. vračam se tja kjer sem že bila...na točno tisto točko, kjer sem si že rekla.. ja, zdaj vem.. in ja izučilo me je... Ampak ne.. očitno me ni.. tudi malo me ni.. Zakaj bi se drugače šla kaj takega? Kdaj me bo izučilo? Kolikokrat bom še morala priti na to točko in se spraševati iste stvari.. Res se mi ne da več.. Ampak.. Sama sem kriva in malo se mi svita tudi zakaj.. Ne, danes si tudi tega ne morem priznati... morda jutri.. ali pa čez kak teden... Jasno mi je samo nekaj.. ne smem se vračati, res ne smem.. ker bom tako naredila še večje sranje.. Treba bo potegnit črto.. In kako naredim to? Še enkrat nimam pojma.. Res.. Grrrrr....

težko je bilo...

..najtežje...

..nositi nekaj za nekoga in vedeti, da ga nikoli ne bo nazaj..


...se vidimo v naslednjem življenju, na vrhu zasneženega hriba..

...

Čista romantika

Kaj povedati o preteklem vikendu je dobro vprašanje? Toliko stvari se je zgodilo, da je težko izbrati tiste pomembnejše... ampak se bom potrudila..

Preživljali smo vikend ob Kolpi, kjer sta dva sošolca in kul frenda proslavljala 25 preživetih let... Žurka je bila nepozabna s takšnimi in drugačnimi vložki (tudi tisti starodavni in skorajda ponarodeli v smislu " Kolpa šumi, jeb* se mi" niso manjkali), ki smo jih bili navajeni že iz srednje šole in pa seveda tudi iz kasnejših let.. Ujeli smo se kot vedno tako, kot da nismo ubrali vsak svojo pot v življenju in spet bili eno.. za neumnosti, za smeh, drug za drugega.. Res je bilo super... in nepozabno..

Dooolgi noči je sledilo zaspano jutro in dopoldne, ki je odneslo nekaj starih obrazov in prineslo nekaj novih. Malo po poldnevu so nas oblekli v neoprene ter nas varnostno opremili, porazdelili po raftih in nas spustili do vode.. uživancija se je pričela.. Sama sem se dodelila simpatičnemu fantu, ki mi je delal družbo v enem izmed malih čolnov.. Mislim, da nam je vsem skupaj prijala rekreacija, še bolj pa nam je bila v užitek hladna voda, ki je ohladila naše vroče in boleče glave.. Kolega naju je spretno vodil po brzicah, globinah in plitvinah ter se vsake toliko časa malo zadrl naj veslam, ker sem se spozabila zaprla oči in samo uživala.. Kako le ne bi uživala?!.. Drseli smo po reki, med skorajda neokrnjeno naravo, medtem pa je nežno deževalo.. dež je ob stiku z vodo ustvarjal neopisljiv zvok, ki je bil za moje pojme nekaj najlepšega, kar sem slišala v življenju.. in skupaj z vsem okoli ustvaril čisto romantiko.. ne vem, česa bi si človek še lahko želel.. bilo je popolno..
Vreme se je kasneje spremenilo in sonček je posijal ter še dodatno popestril vse skupaj.... postali smo še bolj razigrani in divji.. seveda ni manjkalo obveznega špricanja, zaletavanja in premetavanja.. Na cilj smo prispeli takorekoč še prehitro, treba je omeniti, da sva vse prepreke in ovire najhitreje premagala jaz in moj simpatični soveslač.. Očitno sva bila kar vredu team... =)

Vikend smo zaključili še z bolj zasebno zabavo pri enem izmed slavljencev, ki pa je kaj kmalu zamrla, saj smo bili vsi zelooo utrujeni od napornega dneva in dolge pretekle noči.

Kakor koli že.. super je bilo, vredno ponovitve kadarkoli, vsekakor pa čim prej.. =)

Aja... pa hvala fantje, dbest vikend je bil! =)

TO DO LIST za letošnje poletje

• SE ČIM VEČ DRUŽIT Z MOJIMI DRAGIMI PRIJATELJI
  
• 
  
• JIT V AVSTRIJO IN ŠVICO ( park Swarovski in podobno..)
• 
  
• RAZISKAT ZAGREB IN OBISKAT ŽIVALSKI VRT
  
• 
  
• Napisat diplomo (če bo kej časa umes =))
• 
  
• BIT ČIM VEČ ČASA NA MORJU (if possible ne v ISTRI)
• 
  
• JIT NA SURF KAMP (in s tem uresničit svoje sanje)
• 
  
• PRITI V DOBRO ŠPORTNO FORMO (se govori, da jo bom potrebovala)
• 
  
• SLIŠAT VEČ ALI PA VSAJ DUCAT DOBRIH KONCERTOV

Po potrebi se seznam lahko dopolne seveda, ampak za začetek bo dovolj... =)

Kaj narediš..

.. ko ostaneš sam? Sredi sobe, sredi stanovanja, sredi Ljubljane, sredi sveta? Hmm..

Tečen si sam sebi, nenavajen situacije, ne zdi se ti prav.. a tako mora biti očitno..

In kaj narediš?

Začneš pisati.. vračaš se k nečemu kar si neizmerno rad počel in te je osrečevalo.. pa poizkusimo.. vse bo bolje od samote.. vse..

I am back..

Že stotič.. ampak tokrat za dlje časa... upam...