Med starimi blodnjami iz gimnazijskih časov sem našla tole, ki sem jo napisala 8. januarja 2002.. ja minilo je že skoraj osem let ampak ironija je v tem, da se še vedno sprašujem ista vprašanja.. grozno, da se človek v toliko letih ne premakne nikamor, je pa kljub vsemu res....
(Zakaj je tako nemogoče dobiti nekaj, kar bi te osrečevalo vsako minuto znova? Zakaj je nekoga ob katerem se ti ustavi dih in se ti zašibijo kolena tako težko osvojiti? Zakaj takega človeka enostavno ne moreš imeti? Zakaj ga ne moreš še tisočkrat poljubiti tako sladko, kot si ga poljubila nekoč? Zakaj se ne moreš še milijonkrat priviti k njemu in čutiti njegovo dihanje? Ga nežno prijeti za roko? Zakaj ti ne pusti, da bi ga ljubkovala ali od jutra do večera in od večera do jutra razvajala na tisoč in en način? Zakaj te noče spustiti v bližino njegovega toplega srca? Zakaj je tako neskončno sladek njegov pogled, pa četudi ne gleda tebe, zakaj je tako neubranljiv, četudi se obrne stran, ko se srečata? Zakaj je on tak? In zakaj si taka ti? Zakaj je svet takšen? Zakaj..? )
Ni komentarjev:
Objavite komentar