Razsvetlenje

No tole danes bo spet ena zgodovinska objava, še sploh za tiste, ki so me poznali pred letom ali pa morda še malo več. Takrat so bili za vse slabo na svetu po mojem mnenju krivi moški. Ja, res sem bila grozna, ampak sem se z malo pomoči zelo poboljšala. Zaradi tega sem tudi letos za rojstni dan dobila diplomo in mislim, da sem si jo zaslužila. =) No danes bom naredila še korak dlje. Moram priznati, da po vsem kar sem doživela danes zjutraj lahko rečem samo, resno moški so took kul..=) Resno. Danes zjutraj sem morala na servisu v btc-ju dvignit printer in ne boste verjeli vse je bilo zabasano, tako da nisem imela kje parkirati. In že je pristopil prvi prijazni moški do mene in mi svetoval, da naj parkiram ne nekem zaprtem parkirišču pa da mi bojo na servisu pol listek poštemplali in mi ne bo treba čisto nič plačati. In to sem res naredila. Drugi prijazni moški se je odločil, da mi ne glede na to, da bi printer morala prevzeti že pred 10 dnevi, jaz pa sem seveda pozabila, ne bo zaračunal ležnine, čeprav bi jo moral. Tretji moški je prijazno nesel 20kilski prineter do avta in kako uslugo mi je naredil sem ugotovila šele ko sem ta isti prineter vlačila po stopnicah do doma. Da te kap, tok je bil težek.
Ja vsi so bli tako kul in vse te stvari počeli z nasmeškom. Danes so tako sebi podobnim prislužili en velik, ogromen plus. Čestitam! =)

Malo a malo preveč

No tole moje visenje na compu v zadnjih dnevih je prekomerno. Obsedenost z J.D. jem je pa še bolj bolana. Moja neljuba profesorica za fiziko iz srednje šole bi na vse skupaj rekla...to pa resnično že presega meje dobrega okusa..in res je tako.. Vendar vseeno, nisem čisto za vse sama kriva. . Kriv je dragi, ker ga ni. Krivi so vsi ljudje, ker me ne spravijo iz stanovanja, kriv je hiter internet, ki mi priskrbi vse neumnosti.. skratka vse skupaj meji na obsesijo.. Mislim, da sem resno prestara za take stvari, ampak vseeno.. Če je pa "lep"... Če ne drugega smo s prvega mesta izrinili gospoda Granta in njegovo mesto je prevzel gospod Braff. Čestitamo. No če ne drugega imam novega najljubšega igralca, tud to je nekaj. Vsaj mlajši je.. no to, da je spet 75 letnik (resno, spet..) rajš ne bi omenjala, se mi je zdelo še preden sem izvedela.. Kakorkoli že.. it is ofišl. Hugh je padu...=)

Vsem bralcem tega posta se iskreno opravičujem za psihične bolečine. V svoj zagovor lahko rečem le to.. Nisem še spila kave danes, tako da je vse nesmiselno nakladanje opravičljivo..=) Zaenkrat..

HEPI BRZDEJ Petrca!!!

No tole naj bi bila malo drugačna čestitka, drugačna kot sms, ki smo ga navajeni pošiljati ob takih dnevih... No pa dejmo... VSENAJBOJŠE za to, da si dosegla starost četrt stoletja in še vedno ne kažeš najmanjših znakov, da si dejansko toliko stara..=) Če bo šlo tako naprej boš večno mlada...
Skratka želim ti, da se ti uresničijo vse želje, da te bo Igor malo bolj ubogal, da bo vsaj malo manj visel pred tv-jem in gledal vse kar je povezano s športom. Pa želim ti, da bi te letos poleti odpeljal sem na morje (glej sliko spodaj..)


In ko boš neskončno uživala na vročem soncu, divjih valovih in topli mivki naj te Igor pelje še tkole plavat, da se ti bojo izpolnile še te želje...










No tok o tvojih poletnih počitnicah..=)

Drugače pa sledi svojim sanjam in nared vse za to, da se ti bojo uresničile, ne se ful spreminjat k si legenda, tako te mamo radi, to da se je treba vsake tolk cajta kej odločit u lajfu se boš pa tud navadla počas, te bom že naučila tega ;) Skaratka vse naj, naj in naj ti želim!!

Podaljšan vikend paket v sliki in besedi

Lepi, s sončkom obsijani dnevi so nas prisilili, da začnemo malo uživati in pričeli smo z obiskovanjem atraktivnih lokacij. V četrtek smo tako odšli na Zbilje, kjer smo poležavali na ležalnikih in se pogovarjali, kako je valentinovo en beden praznik ter uživali ob pogledu na živalsko kraljestvo pred nami. In KONČNO se nam je uspelo dogovoriti, uskladiti in kaj vem kaj še, da gremo po skoraj enoletnem dogovarjanju naslednji dan vsi skupaj na morje.















In tako smo res odšli in pobegnili iz megleno sive Ljubljane pogledat sončno primorje.

Prvi pogled na morje v letošnjem letu. No tudi vode smo se dotaknili a hitro ugotovili, da je za kopanje še veliko, veliko prezgodaj. Po "kratkem" sprehodu smo izbrali lokal z najlepšim razgledom in posledično verjetno tudi z najdražjo kavo ter pričeli z poležavanjem na noooro dobrih sedežih.








Nekateri smo bili še bolj zahtevni in smo hoteli ne samo zelo dobro kavo ampak veliko več... kot je naprimer prikazano na tej fotografiji...


Drugače pa sem se imela noro lepoooo... ostali so se pa delali, da se ne marajo..čeprav dejansko ne morejo drug brez drugega..=)















Še eno "tihožitje" za konec in vrnili smo se proti Ljubljani...

Ko smo prispeli nazaj v Ljubljano sem se dejansko samo presedla iz Markotovega v naš avto in se odpravila proti rodnemu Kočevju z namenom, da vidim kaj se dogaja v tistih krajih.

Na poti sem se ustavila v Ribnici in malo poklepetala o tem kaj je novega z Ančko. Vse kar sem izvedela je to, da imajo že vsi najini kolegi otroke..a smo res že tako stari??=) Potem sem jo mahnila dirktno domov in v posteljo, saj sem bila od dolgega dneva kar pošteno zmatrana.

Tudi sobota je bila zanimiva. Zjutraj sem si ogledala fotrovo novo pisarno, ki se nahaja ravno v tistem delu FIS-a, kjer smo meli v drugem letniku pouk. In tako sem po ene sedmih letih spet stala tam ob tisti ograji, kjer so se dogajale zanimive stvari. Ja, tudi nekaj lepih spominov je ostalo.
Po kosilu sva se z Mimi spravile drsat. Kočevje je s pomočjo mojga fotra, ki zdej dela na zavodu za šport dobilo drsališče.















Moram reči, da se mi zdi zelo uredu stvar, saj se končno nekaj dogaja v tem zaspanem mestu. No in tako sem po dolgem času spet drsala. Moram se pohvaliti, da nisem niti enkrat padla.=) Drugače pa nisem niti do kolen segla svoji mami, ki je veselo delala piruete in se vrtela in drsala tako in drugače... Se vidi, da se ji poznajo dolga leta drsanja na Rinži in jezeru. Tokrat je bila lahko vsaj brezskrbi, da ne bo plavala, kot se ji je to že nekajkrat zgodilo.

Mimi v akciji.. (kakšen bolj sposoben fotograf z boljšim aparatom bi seveda ujel kako boljšo pozo=))

Med drsanjem sem se resno ustrašila, da se drsališču približuje moj profesor iz srednje šole, ki se že pet let ne pogovarja z mano. Ampak na srečo sem samo slabo videla in sem se morala pogovarjati zgolj z njegovim bratom dvojčkom, ki mi je obljubil, da mu bo reku da je prasec, ker ne govori z mano.=) Zabavno skratka.

Zvečer smo se odpravili še na rokometno tekmo, žal žensko, z namenom da končno vidim še eno od novejših pridobitev športa u Kočevju in sicer novo športno dvorano. Lahko rečem samo, da sem bila prijetno presenečena.

















Prijetno sem bila presenečena tudi nad številom gledalcev, ki se je z treh, ki so včasih prihajali na odbojkarske tekme povečalo na vsaj 100 komadov. Med njimi sta bila tudi moja "blondinkica" iz gimnazije, ki je nisem videla že stooo let in še ena oseba in gimnazijskih let, profesor Tanko, bivši rokometaš, legenda, s keterim smo bli enkrat dolgo nazaj na raftingu. Pa je hotu izpadet jebač tako kot vedno in mi je rekel, da me prav pogrešajo na tem koncu. Seveda sem se mu samo smejala. Za dolgo nazaj obljubljeno partijo tenisa, ki bi jo morala odigrati skupaj proti Borutu in Luciji pa sva se zmenila, da jo odigramo kar prek računalnika, ker drugače itak ne bo šlo. Zabavno ga je bilo videti.

V nedeljo sem po ponovnem drsanju spakirala v avto sebe in Črta in se odpeljala domou. Tokrat z zelo lepimi vtisi. Vendar še lepše se je bilo vrniti v svoje gnezdo, pa čeprav je še vedno prazno.

Otroc so naporni...

Včeraj sem bila varuška. In to ne samo eno uro kot ponavadi, ampak veliko več. In ugotovila sem, da je posvečanje otrokom nekaj napornega, še sploh če te ta otrok ne pusti niti na wc u miru. Bilo je dolgih pet ur. Danes me vse boli, ne vem čisto zakaj... verjetno zato, ker je moja mala sestrična že kar težka in se je ves čas pustila (in hotela) nositi. Eh.. ampak če pogledamo s pozitivne strani, nobena praksa ni odveč.

All by myself......

Danes nikakor ne morem reči, da sem fajn. Sem nenaspana. Ampak to bi se še dalo preživeti. Tisti drugi občutek, ki ga imam je veliko bolj beden. Zdi se mi, da mi manjka pol telesa.. al pa samo kak kos, ne vem sicer kateri, ampak tak čuden občutek pač mam. Ja tako je to, ko ostaneš praktično sam za en mesec. Upam, da bo čimprej minilo, da pride nazaj in da se bom spet počutila kot celota..

Povztek tedna

Konec prejšnega tedna je bil zelo zanimiv. Po dolgem času sem nekaj dni preživela v družbi matere, ki se je tokrat prikazala v neki novi, zelo kul luči. Zadnji dan se mi je že močno zdelo, da imam novo kul prijateljico. Ne vem ali je bila samo dobre volje ali pa se je dejansko malo spremenila v zadnjem času. Skratka moram reči, da sem se imela zelo dobro v njeni bližini in upam, da bo tako njeno razpoloženje še trajalo in da se ne bo v kratkem spet spremenilo na slabše.
V sredo zvečer sva se odpravile v Tivoli gledat svetovne, olimpijske in še kakšne prvake v umetnostnem drsanju.. Morm priznat, da je to v živo zlo fajn gledat, predvsem zato, ker ni treba poslušat zraven zoprnega glasu komentatorke..














Treba je priznati, da so me kot vedno najbolj navdušili moški. Petrenko in Plušenko sta pač carja in vse kar lahko rečem o njunih nastopih je kapo dol.. Glede na to, da sta oba spravila nabito poln Tivoli na noge vrjetno ni več treba govoriti o tem kako smo bili vsi skupaj navdušeni.

Naslednji dan sva malo hodili po trgovinah in končali v kinu, kjer sva gledale Asterixa in Obelixa na olimpijskih igrah. Treba je priznati, da so film francozi fajn odigrali in če ne bi k fantastični igralski zasedbi zrinli še Schumaherja, ki ga ne morm vidt in par nogometašev mislm, da bi bil celoten vtis o filmu še boljši..Amak ne glede na vse je film, ki si ga je vredno ogledat, še posebno če si bil v mladosti tok nor na te stripe, kot sem bila jz.

To je bilo pa tudi bolj ali manj vse kar se je dogajalo.. Ostale bolj bedne stvari, ki so se dogajale bom opisala ob kaki drugi priložnosti, ko bom slabše volje, sedaj se mi ne da razmišljati o negativnih stvareh. Kdaj drugič.

Mushu ena za naju..

Ko sm tole zadnič videla sem se spomnila na naju..drugi verjetno ne bodo razumeli ampak za naju, ki nama v rosnih letih vid že zelo nagaja je pa tale slikca čista resničnost, ane.. =)

Sonček je =)

Stvari se počasi umirjajo... Zaključek januarja je bil resnično naporen, tako da se kar vesela da je minil. Če povzamem samo ključne ugotovitve zadnjih tednov... Vsekakor sem ponovno spoznala, da nikoli in nikoli ne bi mogla na silo bruhat, tako kot to počnejo eni..Nikakor.. Druga ugotovitev je ta, da zdaj vem kake barve je žolč in se ne rabim več trudit, da bi ga še kdaj videla.. Ni bilo prijetno, čeprav sem sprva mislila, da bruham kak pokvarjen pomarančen sok... Ah..slabi spomini.. Aha treba se je malo tudi pohvaliti..vmes sem namreč kar pridno delala izpite ne glede na zastrupitve in tako.. Mesec smo zaključili z žurko za rojstni dan naše Tinchule, ki je bila fuul dobra. Jaz sm bla pa trezna. Ampak vseeno sm se mela fajn..Končno sem se po dolgem času spet naplesala ob dobri muski..
Odločila sem se, da letos ne bom nič za maškare, oz sem storila to kar mi je moj očka celo življenje govoril, naj naredim na tak dan.. in tako sem se učeraj popolnoma umila... In to je bilo vse..

Danes je pa tak lep dan, končno spet sije sonček... se mi zdi da je že zaradi tega svet lepši (oh kaka romantika)... =)