Luknja v spominu al kej druzga?

Ker je pisanje o dogodivščinah veliko lažje, kot pisanje diplome dejmo začet takole.. predvsem zaradi tega, ker je to potrebno deliti z ostalimi..

Pred kratkim sem šla na blind date.. No blind je bil predvsem iz enega samega razloga, da se dečkota nisem ravno najbolje spomnila.. Ja, ja seveda krivo je bilo eno pivo preveč in nič drugega =) Nekako me je zelo zanimalo, kakšen imam okus, ko se takole potikam okoli ne ravno popolnoma razsodna in sem si rekla no, pa pojdimo s fantom na kavo.. še vedno je opcija, da pobegnem, saj sem bila včasih kar dober šprinter =) To sem si seveda govorila samo v tolažbo.. In tako je prišel tisti dan in se je bližala določena ura... priznam vedno bolj nervozna sem postajala.. Zastavljala sem si vprašanja v smislu.. Kaj pa če je ful grozn? Kaj pa če bo skos tiho? Kaj pa če je kak nasilen človek? In vsa ta vprašanja so se, ko sem se počasi vlekla skozi Tivoli samo še stopnjevala.. Vsakega, ki je stopal proti meni sem s strahom pogledovala in si nekajkrat, ko so zgolj odkorakali mimo mene pošteno oddahnila.. Ufff.. res je bilo naporno.. Res me je skrbelo. Priznam. A kljub temu sem si dopovedovala.. če bo pač grozno te bo vsaj izučilo.. no saj to tudi ne bi bilo tako slabo, ane..

Ko sem prišla na dogovorjeno mesto, sem se usedla na klopco in si odpočila od napornega sprehoda, ker sem bila vsaj 20 min prehitra.. Zaskrbljeno sem gledala okoli sebe in zelo kmalu sem ga zagledala.. spoznala sem ga v sekundi.. tudi on je bil prehiter.. zanimiva lastnost.. =) In kaj naj rečem.. presenetila sem sama sebe, na pozitiven način seveda.. ampak to je že druga zgodba, za kakšen drug deževen večer...

To je to

Zadne čase počnem nenavadne zadeve, zelo nenavadne.. Očitno sem nekje na začetku poti sprijaznjevanja s svojimi globjimi strahovi. Ne vem.. Ta teden sem naredila najbolj smešno zadevo.. očitno sem se odločila, da bo počasi potrebno pozabiti na strah pred letali, saj sem predlagala da gremo na Brnik na kavo.. in res smo šli in gledali letala in nisem se počutila ravno fenomenalno, kljub sončku in dobri družbi.. a vseeno naredila sem korak.. upam, da v pravo smer..
Druga nenavadna stvar pa se v bistvu ni zgodila prejšnji teden, vse kar sem naredila je bilo le to, da sem si priznala, da se mi je nekaj zgodilo.. Nekaj kar v teh časih vsekakor nisem pričakovala.. fak, zaljubila sem se.. vsaj malo.. A zgodilo se je.. zaradi spodrsljaja, napake! Verjetno bi bilo bolje, da se ne bi. Mislim, da bi se sedaj veliko bolje počutila.. Vse mi gre na živce in sprašujem se samo eno.. kdaj bo spet tako kot mora biti? Brez, da se pretegneš, brez pregovarjanja, prigovarjanja, razlaganja, opravičevanja, brez vsega... kdaj se bo nekdo trudil zame? Mislim, da si zaslužim bolje. Mogoče se motim, a vseeno. S temle tukaj končujem to kratko norost, ta trenutek. In naslednjo minuto bo spet vse po starem.. Če ne bo šlo drugače se bom prisilila.. Ni druge.. Tudi na splošno bo treba marsikaj spremenit.. lajfstyle.. ker imam dost. Neki bomo spremenili. Način vsekakor. Hočem to! Mislim, da sem sama seb to dolžna. Treba se bo sprijaznit (končno) z vsem kar se je letos zgodilo in jit dalje.. Ker takole samo sama sebe uničujem in itak bom to dvojno plačala. Dovolj je! Hočem nekaj boljšega.. čimprej..

nova Kaja je za ovinkom...=)