16 maj

Včeraj sem sedela v najbolj znosni sobi v stanovanju in še vedno sem se počutila kot, da me nekdo poliva z vodo. Poslušala sem musko, ker se mi ni dalo učiti. In tako sem se namesto poglablanja v snov, poglablala moje razumevanje skladb. May 16, Lagwagon.. končno razumem pomen tega komada in zakaj mi je bil vedno tako všeč.. nekaj časa sem potrebovala, ampak zdaj razumem. Drugače pa sem jezna, totalno sem jezna.. Lagwagoni pridejo v Slovenijo, končno.... neki kar si želim že od drugega letnika gimnazije in kva pol.. pol jz ne morm na koncert k me ni v Sloveniji. Fak ane... Očitno bom dejansko mogla na koncert kam v Anglijo, ker oni in jaz v Sloveniji si nismo usojeni, tako kot še marsikej druzga. Ah tko pač je.. Ne moremo imeti vsega naenkrat.

Vrsar

No pa smo jo spet mahnili v tiste kraje, k našim sosedom in zopet je bilo fino fajn in še kaj bi se lahko reklo. Vreme je bilo popolno, tok popolno, da sem po par letih spet tako ožgana, da me je kar malo sram, ko hodim po svetu. Ampak se dogajajo tudi take stvari, kaj hočemo..

Večino časa smo takole gledali in čakali pristanke.. tole tukaj je večina moje sobotno-nedeljske druščine..

Vmes smo se učili zlagati padalo in podobne stvari... Obnavljali smo svoje znanje igranja odbojke..

Ta pogumni smo končali v morda res rahlo hladni a toliko bolj osvežujoči vodi..

Tisti res pogumni pa so se odločili za skok s padalom.. bravo Simona še enkrat, kapo dol...=)

Tole je bila tudi zadnja slika, ki mi jo je uspelo posneti, potem se je fotoaparat odločil, da on ne bo več delal.. To se je zgodilo predvsem na veliko olajšanje fantov, ki so meli potem mir pred mano..

Škoda tako sedaj ne morem dodati fotoreportaže celotnega preostanka večera, ko smo se odločili da nekaj spijemo.. Začeli smo že na letališču nadaljevali v Vrsarju, kje točno ne vem, ker sem izgubila orintacijo kot še nikol ne. Odšli smo na pijačo v mesto, na poti nazaj sva se s Simono usatvile v enem lokalu, kjer sva si za mojo izmišljeno cifro ( 0051 304 305, če ma kdo to cifro naj mi oprosti..), dobile zastonj martini od nekega albančka.. Jao.. dost hitro sva se pobrale od tam, vendar so nam fantje med tem že pobegnili in potem se je zgodilo to kar sem že povedala..izgubili sva se.. približna smer mi je bila jasana, ampak v treh poizkusih nisva zadeli prave ulice.. Pa ne, da sva bili tako zdelani, enostavno orientacija mi ni šla najbolje v sobotni noči ... Potem naju je seveda rešil princ na belem konju, bolj točno v srebnem avtu in naju odpeljal nazaj. Bilo je zabavno.
Naslednje jutro ni bilo večjih pretresov, ob sedmih sem se odločila, da ne morem več spati in odšla na kavo z enim izmed udeležencev, ki je profesor kemije in je tak car, da lahko rečem samo, da se vsi profesorji, ki sem jih do sedaj spoznala lahko samo skrijejo pred njim. Kapo dol..
No in tako je dan minil hitro, še prehitro in že smo se morali vrniti v resnični svet. In zdaj smo spet tu. Škoda, da lepe stvari vedno trajajo tako kratko...

Zadnji dan

Kar malo grozljivo je slišati tako besedo. Zadnji dan. Zadnje predavanje, zadnje vaje.. in to zadnje nasploh, ker se faksa tiče. A je res mogoče, da je pet let tko hitro minilo?? Kar ne morem verjeti. Res je, da sem srečna, da je vsega konec, a vseeno tak čuden občutek je. Sprašujem se kaj pa zdaj? A zdaj moram res odrasti? Malo sem izgubljena, ampak bo bolje.
Zadnji dnevi so bili zanimivi, tri predstavitve seminarskih nalog smo za šalo speljali. Po včerajšnjih predstavitvah smo končali na pivi in pizziah, ki jih je častil gospod profesor, eden redkih na našem faksu za katere lahko rečem, da so name pustili dober vtis. Ni jih bilo ravno veliko, morda trije do štirje..
Lahko rečem, da sem sedaj, ko gledam nazaj srečna, da sem pristala tu, na tem faksu, saj če ne drugega spoznala sem kup ljudi, ki mi sedaj veliko pomenijo in mislim, da mi bodo ostali blizu celo življenje. Bilo je lepo sedeti z njimi in se dolgočasiti, ogovarjati, se ne nehati smejati, zehati, kritizirati, hvaliti...in tako naprej.. skratka se družiti z njimi, tako na faksu, kot izven njega. Upam, da se sedaj ne bomo preveč razdružili. Ampak mislim, da se ne bomo, zato grem naprej z nasmehom na ustih in mislim, da se ne bom kaj dosti ozirala nazaj. Bilo je lepo in nepozabno a še nas čaka takšnih trenutkov, v to ne dvomim. Hvala vsem za sodelovanja pri takšnih in drugačnih stvareh, pa da ste me prenašali, kadar dnevi niso bili naklonjeni meni ter da ste se smejali in jokali z mano. Nikoli vas ne bom pozabila! =)

No zdej bo pa dosti čustvenih izlivov za eno popoldne, pripravimo se na žurerski vikend.. tri, štiri, zaaaaj.. =) uživejte!

ne morem...

Zadnji teden spim katastrofalno. V bistvu temu sploh ne bi mogla reči spanje. Dejansko ne vem ali je to posledica tega, da sem bolana ali česa drugega. Ne vem. Vem samo, da ne spim. Zaspana sem, a oči mi vleče narazen. Premetavam se, pokrivam, odkrivam.. vse lahko počnem, razen spati ne morem. Najprej mi je vroče, potem me zebe in spet... Zdi se mi kot, da sem ujeta v nek začaran krog. Zakaj? Rada bi spala, spala in sanjala.. tako kot ponavadi. Danes ponoči mi je stvari rahlo olajšal dež, ki ga drugače ne maram. Okoli dveh je začel vztrajno tolči po strešnih oknih in nisem potrebovala dolgo, da sem ostala in šla preverit koliko oken je nezaprtih. Uredila sem stvari in se ustavila na oknu v kuhinji. Naslonila sem se na podboj in obstala tam. Ne vem koliko časa, samo stala sem in razmišljala. Toliko stvari se v zadnjih tednih nabira v meni, preveč naenkrat.. Občutila sem olajšanje zaradi dežja, zdelo se mi je kot da gasi občutja, ki divjajo v meni. Ne, nisem se počutila bolje, morda še slabše, ampak trenutno olajšanje mi je pomagalo toliko, da sem vsaj za nekaj ur zaspala. Tudi to je nekaj. Upam, da bo kmalu minilo in da se bodo stvari uredile. Nisem več pesimist tako, da vem... nekega dne bo bolje.. nekega dne..=)

Hepi brzedej bučko!!

No glede na to, da ti je mami spekla torto ti je jz ne bom, ce ti bi pa jo bi ti pa tako spekla.. =)

Škisova

Za mano je še ena dolga noč za katero lahko rečem, da je bila nepozabna.. Fino je blo, cel kup se nas je nabralo in začeli smo razmeroma zgodaj.. Ob 6h v tivoliju na dekici s pivo v roki. Kaj je še sploh lahko boljše.. Ko se je znočilo smo se odpravili na prizorišče in se skupaj z Elvis Jacksni in BFM-ji drli takšne in drugačne stvari.. Dobr so špilali, všeč mi je bilo.. =) Vmes smo se seveda stokrat izgubili, vedno manj in manj nas je ostalo. A se je splačalo, kljub nabito polni Iliriji je bilo fino.
Nasmejali smo se, spili kako pivo preveč in prišli ven bolj blatni kot kdajkoli. Mahnili smo jo še na pijačo v Skalco, kjer smo se zopet našli z delom mojih dragih prijateljev in tako smo nadaljevali. Seveda potem nismo ispustili sedaj že tradicionalnega Cheseeburgerja ter ko so se fantje najedli res odšli domov in to je bilo to. Ne bom se spuščala v podrobnosti večera, bilo je fino in marsikaj bi morala še napisati a ne morem več... bil je dolg dan, jaz se pa nisem niti še naspala dobro.. mogoče kdaj drugič. Hvala za vse lepe trenutke.. Lahko noč...

V moški družbi

Za mano je čuden vikend, res čuden. Na sobotni dan bi najraje takoj pozabila, a žal to ne bo mogoče. Z obiskom staršev so prišle slabe novice, saj vem da pravijo, da ko nekdo zboli zbolijo vsi, ampak dve osebi v tako kratkem času to je pa bedno.. Pa saj ne razmišljam tako negativno, upam, da se bo vse rešilo in da bo ok, ampak.. ko vidiš osebo, ki je dobesedno zrušena od šoka to je pa res bedno.. Preostanek sobote sem se vlekla kot megla, mislim da je to več kot razumljivo, tudi zame je bil šok. In je še sedaj. Glede na to, da sem bila še sama doma se je obetal gozen večer, drugega kot mislit na vse to tako ali tako nisem mogla. Ampak potem so se zvečer stvari pričele obračat na bolje. Dva Tomaževa kolega sta me pričela zabavat na msnju in priznam, da so me spravili v veliko boljšo voljo..no vsaj vsake 5 minut nisem več mislila na vse skupaj.. No in potem smo nekako prišli do tega, da bi onadva lahko prišla v Ljubljano. Ker sem res res rabila družbo in ker nikjer ni bilo nikogar, ki bi se mu lahko usiljevala, sem se potrudila in ju konec koncev prepričala, da nej prideta vsaj na eno pijačo. In tako sta res prišla in mi na celi črti polepšala večer. Začeli smo pred Mačkom in nadaljevali v Bachusu in ena pijača se je razvlekla na žur do jutra. Pozabla sem že kako mi včasih paše samo moška družba in njihove fore. Blo je zlo zabavno, k sta fanta toook smešna. Že od samega začetka smo ocenjevali punce..od 1 do 10, no ena se mi zdi je dobila tud 11 =) Seveda sem se takoj pridružla igri... Primer.. Damir: okej tale dobi 8,5. Primož: ja, strinjam se. Jaz: A sta noraa, lej kake čevlje ima?? Oba nazaj: Oh sej res, okej pol pa sam 4. =) No in tako je to potekalo približno cel večer. Bachus je bil presenetljivo kar poln, dost je bilo tujcev, vrtel so kr okej musko, tako da sem se spet kar naplesala.. Res je bilo fino.. Ko so fantje postali lačni in ugotovili, da imajo dost vsega in smo prišli ven se je zunaj že danilo.. Že dolgo nisem tako pozno stopila iz lokala. Ampak vsekakor je bilo vredno. Fanta sta se najdela kao najboljšega cheseeburgerja v Ljubljani, jz pa sem debatirala z nekimi Irci, ki jih v povprečju tričetrt stvari nisem razumela=) No in potem smo šli spat. Fantoma nisem pustila, da bi vozila domou, tako da sta bila prisiljena prespat pri nas. Lahko rečem samo, da je zelo dobro, da kamnov, ki jih zbiram nimam v zgornjem delu, ker mislim, da bi Damirja ubila.. tok je smrčal..=) ampak okej sej razumem, kavč ni ravno najboljši kraj za spanje v našmu fletu.. Ampak sej sem preživela in itak nisem mogla spat, ker je rdeči bik v meni še vedno divjal..=) No in potem smo dopoldne spili še kavico in onadva sta se odpeljala nazaj na svoj konec.. jaz pa sem spet ostala sama s svojmi razmišljanji.. In spet mi je blo težko.. Ali pa še težje.. No pa saj bo bolje, če ne drugega v sredo..=) Drgač pa hvala fanta imela sem se noro dobr! Mormo ponovit kdaj..

A day @ airport

No tole ne bo tako resno, kot je slišat naslov. Včeraj sem imela takoooo lep dan, da je treba kaj reči na to temo. Leto je okrog in moja boljša polovica spet pričenja poletni del sezone skokov, snemanja in tako naprej. Včeraj je bil prvi dan, ko sem si tudi sama lahko utrgala nekaj trenutkov ter se podala z njim. Spet smo šli na dolensko in ko se je jutro počasi začelo prevešati v dan in ko so iznad mokrih travnatih polij začele izginjati še zadnje meglice je bilo jasno, da je pred nami spet en nepozaben dan.
Ljudje me vedno sprašujejo kako mi kot ne-padalki ni dolgčas in odgovor je samo eden, toliko zanimivih in zabavnih ljudi je tam in en cel dan je ravno dosti, da se z vsakim kaj neumnega pogovoriš.=) No in tako sem se včeraj pogovarjala s starimi znanci ter spoznavala nove. Nasmejali so me in jaz njih z neumnimi vprašanji. Malo sem se posončila, no če priznam sem dosegla samo to, da imam zdaj resno rdeč nos in da zgledam kot cirkuški kloven in napolnila baterije tako, da sedaj lahko pričnem na polno delati za faks (ponovno). Domov sem zopet prišla polna novih doživetij in z domačo nalogo od padalca, ki je eden novih znancev, da mu najdem punco. Tko da, dejmo ženske javte se ... kera je za?=)