Zadnji dan

Kar malo grozljivo je slišati tako besedo. Zadnji dan. Zadnje predavanje, zadnje vaje.. in to zadnje nasploh, ker se faksa tiče. A je res mogoče, da je pet let tko hitro minilo?? Kar ne morem verjeti. Res je, da sem srečna, da je vsega konec, a vseeno tak čuden občutek je. Sprašujem se kaj pa zdaj? A zdaj moram res odrasti? Malo sem izgubljena, ampak bo bolje.
Zadnji dnevi so bili zanimivi, tri predstavitve seminarskih nalog smo za šalo speljali. Po včerajšnjih predstavitvah smo končali na pivi in pizziah, ki jih je častil gospod profesor, eden redkih na našem faksu za katere lahko rečem, da so name pustili dober vtis. Ni jih bilo ravno veliko, morda trije do štirje..
Lahko rečem, da sem sedaj, ko gledam nazaj srečna, da sem pristala tu, na tem faksu, saj če ne drugega spoznala sem kup ljudi, ki mi sedaj veliko pomenijo in mislim, da mi bodo ostali blizu celo življenje. Bilo je lepo sedeti z njimi in se dolgočasiti, ogovarjati, se ne nehati smejati, zehati, kritizirati, hvaliti...in tako naprej.. skratka se družiti z njimi, tako na faksu, kot izven njega. Upam, da se sedaj ne bomo preveč razdružili. Ampak mislim, da se ne bomo, zato grem naprej z nasmehom na ustih in mislim, da se ne bom kaj dosti ozirala nazaj. Bilo je lepo in nepozabno a še nas čaka takšnih trenutkov, v to ne dvomim. Hvala vsem za sodelovanja pri takšnih in drugačnih stvareh, pa da ste me prenašali, kadar dnevi niso bili naklonjeni meni ter da ste se smejali in jokali z mano. Nikoli vas ne bom pozabila! =)

No zdej bo pa dosti čustvenih izlivov za eno popoldne, pripravimo se na žurerski vikend.. tri, štiri, zaaaaj.. =) uživejte!