Vrsar

No pa smo jo spet mahnili v tiste kraje, k našim sosedom in zopet je bilo fino fajn in še kaj bi se lahko reklo. Vreme je bilo popolno, tok popolno, da sem po par letih spet tako ožgana, da me je kar malo sram, ko hodim po svetu. Ampak se dogajajo tudi take stvari, kaj hočemo..

Večino časa smo takole gledali in čakali pristanke.. tole tukaj je večina moje sobotno-nedeljske druščine..

Vmes smo se učili zlagati padalo in podobne stvari... Obnavljali smo svoje znanje igranja odbojke..

Ta pogumni smo končali v morda res rahlo hladni a toliko bolj osvežujoči vodi..

Tisti res pogumni pa so se odločili za skok s padalom.. bravo Simona še enkrat, kapo dol...=)

Tole je bila tudi zadnja slika, ki mi jo je uspelo posneti, potem se je fotoaparat odločil, da on ne bo več delal.. To se je zgodilo predvsem na veliko olajšanje fantov, ki so meli potem mir pred mano..

Škoda tako sedaj ne morem dodati fotoreportaže celotnega preostanka večera, ko smo se odločili da nekaj spijemo.. Začeli smo že na letališču nadaljevali v Vrsarju, kje točno ne vem, ker sem izgubila orintacijo kot še nikol ne. Odšli smo na pijačo v mesto, na poti nazaj sva se s Simono usatvile v enem lokalu, kjer sva si za mojo izmišljeno cifro ( 0051 304 305, če ma kdo to cifro naj mi oprosti..), dobile zastonj martini od nekega albančka.. Jao.. dost hitro sva se pobrale od tam, vendar so nam fantje med tem že pobegnili in potem se je zgodilo to kar sem že povedala..izgubili sva se.. približna smer mi je bila jasana, ampak v treh poizkusih nisva zadeli prave ulice.. Pa ne, da sva bili tako zdelani, enostavno orientacija mi ni šla najbolje v sobotni noči ... Potem naju je seveda rešil princ na belem konju, bolj točno v srebnem avtu in naju odpeljal nazaj. Bilo je zabavno.
Naslednje jutro ni bilo večjih pretresov, ob sedmih sem se odločila, da ne morem več spati in odšla na kavo z enim izmed udeležencev, ki je profesor kemije in je tak car, da lahko rečem samo, da se vsi profesorji, ki sem jih do sedaj spoznala lahko samo skrijejo pred njim. Kapo dol..
No in tako je dan minil hitro, še prehitro in že smo se morali vrniti v resnični svet. In zdaj smo spet tu. Škoda, da lepe stvari vedno trajajo tako kratko...