Grrrrrrrrrrr.........

Tako jezna sem. Že dolgo časa nisem bila tako jezna. Nase seveda.. Če bi se lahko, bi se udarila in to zelo, zelo močno in z veseljem.. Mogoče bi pomagalo vsaj malo, malo in bi se vsaj za nekaj trenutkov streznila.. No ali pa si izbila vse skupaj iz glave.. Resnično se sprašujem kako mi vedno rata.. ne glede na vse kar sem že dala skozi.. ne glede na zaviranje, na "baje" zdravo pamet.. skratka...vse, vse.. kako mi vedno uspe pridet v to situacijo? Resno? Hmm.. kljub prigovarjanju v smislu.. ma ne, sej ni tko, sej je itak brezveze in podobnim foram.. sem tuki.. in kaj naj zdaj naredim.. si priznam? PRIZNAM? a si sploh lahko priznam kaj takega? Hmm.. ne vem še.. ampak vem pa, da čutim.. in to je tisto, kar me najbolj živcira.. kako sem si lahko dovolila kaj takega? A sploh premorem kanček pameti? Že tako se mi zdi, da mi možgani odmirajo.. ampak tole.. da se ne morem prepričat, da neki ni ravno najboljše... in se to kljub vsemu zgodi.. ZAKAJ? Resno naj si priznam? KAKO?? Ne vem kako..Tudi sanja se mi ne.. Ahhh.. Kakorkoli že.. vračam se tja kjer sem že bila...na točno tisto točko, kjer sem si že rekla.. ja, zdaj vem.. in ja izučilo me je... Ampak ne.. očitno me ni.. tudi malo me ni.. Zakaj bi se drugače šla kaj takega? Kdaj me bo izučilo? Kolikokrat bom še morala priti na to točko in se spraševati iste stvari.. Res se mi ne da več.. Ampak.. Sama sem kriva in malo se mi svita tudi zakaj.. Ne, danes si tudi tega ne morem priznati... morda jutri.. ali pa čez kak teden... Jasno mi je samo nekaj.. ne smem se vračati, res ne smem.. ker bom tako naredila še večje sranje.. Treba bo potegnit črto.. In kako naredim to? Še enkrat nimam pojma.. Res.. Grrrrr....