Podaljšan vikend paket v sliki in besedi

Lepi, s sončkom obsijani dnevi so nas prisilili, da začnemo malo uživati in pričeli smo z obiskovanjem atraktivnih lokacij. V četrtek smo tako odšli na Zbilje, kjer smo poležavali na ležalnikih in se pogovarjali, kako je valentinovo en beden praznik ter uživali ob pogledu na živalsko kraljestvo pred nami. In KONČNO se nam je uspelo dogovoriti, uskladiti in kaj vem kaj še, da gremo po skoraj enoletnem dogovarjanju naslednji dan vsi skupaj na morje.















In tako smo res odšli in pobegnili iz megleno sive Ljubljane pogledat sončno primorje.

Prvi pogled na morje v letošnjem letu. No tudi vode smo se dotaknili a hitro ugotovili, da je za kopanje še veliko, veliko prezgodaj. Po "kratkem" sprehodu smo izbrali lokal z najlepšim razgledom in posledično verjetno tudi z najdražjo kavo ter pričeli z poležavanjem na noooro dobrih sedežih.








Nekateri smo bili še bolj zahtevni in smo hoteli ne samo zelo dobro kavo ampak veliko več... kot je naprimer prikazano na tej fotografiji...


Drugače pa sem se imela noro lepoooo... ostali so se pa delali, da se ne marajo..čeprav dejansko ne morejo drug brez drugega..=)















Še eno "tihožitje" za konec in vrnili smo se proti Ljubljani...

Ko smo prispeli nazaj v Ljubljano sem se dejansko samo presedla iz Markotovega v naš avto in se odpravila proti rodnemu Kočevju z namenom, da vidim kaj se dogaja v tistih krajih.

Na poti sem se ustavila v Ribnici in malo poklepetala o tem kaj je novega z Ančko. Vse kar sem izvedela je to, da imajo že vsi najini kolegi otroke..a smo res že tako stari??=) Potem sem jo mahnila dirktno domov in v posteljo, saj sem bila od dolgega dneva kar pošteno zmatrana.

Tudi sobota je bila zanimiva. Zjutraj sem si ogledala fotrovo novo pisarno, ki se nahaja ravno v tistem delu FIS-a, kjer smo meli v drugem letniku pouk. In tako sem po ene sedmih letih spet stala tam ob tisti ograji, kjer so se dogajale zanimive stvari. Ja, tudi nekaj lepih spominov je ostalo.
Po kosilu sva se z Mimi spravile drsat. Kočevje je s pomočjo mojga fotra, ki zdej dela na zavodu za šport dobilo drsališče.















Moram reči, da se mi zdi zelo uredu stvar, saj se končno nekaj dogaja v tem zaspanem mestu. No in tako sem po dolgem času spet drsala. Moram se pohvaliti, da nisem niti enkrat padla.=) Drugače pa nisem niti do kolen segla svoji mami, ki je veselo delala piruete in se vrtela in drsala tako in drugače... Se vidi, da se ji poznajo dolga leta drsanja na Rinži in jezeru. Tokrat je bila lahko vsaj brezskrbi, da ne bo plavala, kot se ji je to že nekajkrat zgodilo.

Mimi v akciji.. (kakšen bolj sposoben fotograf z boljšim aparatom bi seveda ujel kako boljšo pozo=))

Med drsanjem sem se resno ustrašila, da se drsališču približuje moj profesor iz srednje šole, ki se že pet let ne pogovarja z mano. Ampak na srečo sem samo slabo videla in sem se morala pogovarjati zgolj z njegovim bratom dvojčkom, ki mi je obljubil, da mu bo reku da je prasec, ker ne govori z mano.=) Zabavno skratka.

Zvečer smo se odpravili še na rokometno tekmo, žal žensko, z namenom da končno vidim še eno od novejših pridobitev športa u Kočevju in sicer novo športno dvorano. Lahko rečem samo, da sem bila prijetno presenečena.

















Prijetno sem bila presenečena tudi nad številom gledalcev, ki se je z treh, ki so včasih prihajali na odbojkarske tekme povečalo na vsaj 100 komadov. Med njimi sta bila tudi moja "blondinkica" iz gimnazije, ki je nisem videla že stooo let in še ena oseba in gimnazijskih let, profesor Tanko, bivši rokometaš, legenda, s keterim smo bli enkrat dolgo nazaj na raftingu. Pa je hotu izpadet jebač tako kot vedno in mi je rekel, da me prav pogrešajo na tem koncu. Seveda sem se mu samo smejala. Za dolgo nazaj obljubljeno partijo tenisa, ki bi jo morala odigrati skupaj proti Borutu in Luciji pa sva se zmenila, da jo odigramo kar prek računalnika, ker drugače itak ne bo šlo. Zabavno ga je bilo videti.

V nedeljo sem po ponovnem drsanju spakirala v avto sebe in Črta in se odpeljala domou. Tokrat z zelo lepimi vtisi. Vendar še lepše se je bilo vrniti v svoje gnezdo, pa čeprav je še vedno prazno.