Don't do this at home or at all...

To bom delila z vami samo zato, da ne bo kdo ponovil iste napake kot jaz. Včeraj sem se po 14dnevnem prepričevanju z raznih koncev odločila, da končno operem kup svinjskih superg z neprijetnim videzom in še bolj neprijetnim vonjem. Znamke teh superg Vans, Roxy, Globe in Quiksilver moram našteti, saj bodo potem pomembne pri nadaljnem razvoju zgodbe.. Začelo se je standardno, odstranitev vezalk, in notranjega vložka, drgnenje po zunanji strani.. ko sem s tem zaključila sem jih vse skupaj veselo vrgla v pralni stroj, tako kot sedaj že miljonkrat in bila vsa srečna, da je moje delo končano.. ja no, saj je bilo, le rezultat je bil drugačen kot tisti, ki sem ga pričakovala jaz. Kako uro in pol po tem, ko sem jih dala v stroj sem se vrnila v kopalnico, da bi jih vzela ven me je skoraj kap. Dva para copatov sta odnesla pranje brez posebnosti, dva pa niti ne. Moje predrage supergice Roxy so bile včasih lepo porisane z različnimi odtenki zelene, sedaj pa so bleščeče bele, nikjer ni več sledu o kakršni koli barvi. Tomaževe Vanske, ki so imele tak ene 10-15cm velik črn napis Vans pa so ostale brez tega napisa. ??? Zakaj.. pojma nimam, nikol se mi še ni zgodilo kaj takega. Ne bi rekla, da bi vlila notr kako razrečilo al pa kaj podbnega, ampak ne.. Res mi ni jasno. Kvaliteta na višku, ni kej.

Nauk zgodbe: copate perite na roke, pa če še tako smrdijo, vsaj barve in napisi bodo ostali takšni, kot so bili, ko ste jih kupili.

Pa še to..

Če bi mi kdo rad kej kupil za rd, malo za premislek.. Kej takega bi takoj imela ;) Se priporočam..

Ja..

.. mau nove podobe.. tud spremembe so potrebne vsake tolk=) itak in pika.

Down in the past...

Zanimiv vikend imam za sabo.. Po dolgem času sem se imela res fino v svojih domačih krajih.. Zahvala gre vsem od staršev do srednješolskim kolegom, ki so bili tok kul, da so me prenašal in mi popestril praznike.

V petek smo šli na Halloween žur, eni z flašami v rokah, jaz pa z avtom. Na začetku je kazalo, da mi bo morda malo dolgčas, a kasneje sem bila presenečena, prijetno seveda. Prišel je kolega Izi iz srednješolskih dni in začeli smo obujati spomine na pretekli viknd, ko smo imel obletnco.. In tako se je začelo.. in nadaljevalo.. in kar naenkrat me je bilo povsod dosti. Povabljena sem bila v dom malo prej opisanega kolega in bilo je skrajno zabavno. Navdušena nad njihovo hišo sem bila skorajda prisiljena v to, da sprobam playstation. Ja, nikoli prej ga še nisem, no.. In bilo je skrajno smešno.. mislim, da sem se zaletela v čisto vsak kamen, ki mi je zapiral pot... Izi je neskončno užival in se krohotal ob moji nesposobnosti. Upejmo, da se bom naslednjič bolje odrezala..

Skupaj sva nato zbezala iz hiše še drugega sošolca Nejca in kar naenkrat smo bili spet stara družba iz srednje šole na kupu.. Nekateri vidno bolj resni in trezni, kot takrat, a kljub temu sem imela ves čas občutek, da smo to še vedno mi in da se v vseh teh letih vmes praktično ni zgodilo čisto nič in da še vedno skupaj gulimo klopi.

Večer je bil zabaven, nimam kaj drugega za reči.. Poleg nekaj manjših zapletov, preprov.. Obujali smo stare fore, skušali razrešit par starih problemov, videvali ljudi, ki so se nenormalno lepo obnašali do nas, za razliko od nekoč, ter delali plane, kako bomo popravili par krivic, ki smo jih naredili. Ja, kot sem že zadnjič ugotovila odraščamo in opravičevanje ter razreševanje starih problemov očitno spada v to poglavje.. Zaenkrat nam gre kar dobro, saj tako se meni zdi..=)

Poleg vsega sem tokrat imela "s sabo" tudi brata, ki gre čisto po mojih stopinjah (baje). No v bistvu sem bila samo njegov prevoz. Morm ga kar malo pohvalit, se je kar dobro obnašal, sem mislila, da bo bolj bed. Še plesu je z mano, heh =)

Tudi sam koncert ni bil slab, tako da lahko na splošno rečem, da je bil super večer.. lahko bi bilo seveda še boljše.. ampak včasih je treba bit z malim zadovoljen, vsaj tko pravjo.. baje...

grlo me boli

Čudno se počutim.. Po eni strani srečno, po drugi mi gre ful stvari na živce. Ampak tako verjetno mora biti. Srečna sem, ker se grem v petek končno spet malo uredit k frizerju, saj je treba priznati, da je sedaj moj narastek postal že skrajno neokusen. Veselim se tudi vikenda na kočevskem, ki bo kombiniran z obletnico mature.. Ne morem verjeti, da je minilo že celih 5 let.
Po drugi strani pa je svet krut, spet prihajam v fazo, da bom počas začela govorit včasih tolikokrat izrečene besede "moški so prasci"... Poleg tega pa me še dodatno žalostijo stvari, ki se dogajajo na splošno. Na našem koncu sta se v avtomobilu spet ubila dva "otroka". Resno ne morem razumeti, kaj imajo v glavi.. Zakaj hočejo ubiti vse okoli sebe, cesta ni igrišče in tega ne razumejo.. in jaz ne razumem vsega.. Grozljivo je..
Ali bo kdaj boljše v vseh pogledih? Resnično upam....

Če loh on(i), loh tud jz

Naporen vikend je za nami.. Mushu je organizirala prav fantastično praznovanje rojstnega dneva.. res kapo dol srce, imela sem se ful fajn. A glede na to, da sem imela spet preveč stvari v glavi, ki sem jih hotela popolnoma izbrisat se je zgodilo to, kar sem pričakovala.. Prekomerne količine itak.. Lahko rečem samo to, da smo na srečo plesali, ker če ne bi plesali, bi bilo slabo, slabo =) Skratka.. v nekem trenutku proti jutru sem se odločila, da se počasi odpravim domov... In potem jeb** taksisti.. resno.. glede na to, da mi ni ostalo ful dnarja sem ene tri vprašala.. ej a bo dost tok do Šiške.. in vsi so mi odkimavali.. Ja super.. In kaj mi je preostalo drugega, kot da sem se odpravila peš do doma.. Super.. Čist sama.. Vedno sem trdila, da kej takega ne bom nikol naredila.. in spet se je zgodilo obratno.. No od Cvetličarne do Grošljeve 25minut, se mi zdi skor svetlobni rekord.. ampak ponoči/zjutraj se mi ni zdelo ravno tako.. Ja priznam, kar dobro me je bilo strah, ves čas sem mela prisluhe in občutek, da bo nekdo skočil iz kakega grmovja.. ah ja, upam, da takšnih stvari ne bom pretirano ponavljala..=) Po dveh urah spanja sem se prebudila v prečudovit dan in kljub namenom prejšnega dneva, da bom kul, ker sem imela ob dveh popoldne tekmo.. in to ne tako, kjer bi lahko mirno sedela za mizo, ampak tako kjer bo potrebno skakat in laufat in se premikat.. Meni je bilo pa kar dobro Slabooo.. sam to mi je šlo po glavi.. Vendar potem sem začela razmišljati.. sej take stvari vsi igralci raznih športov počnejo, zakaj ne bi tudi jaz.. in sem nekaj pojedla in se prepričala, da sem kul.. in ne boste vrjeli uspelo mi je v celoti.. Ko sem ta tretjič na tekmi skočila v blok, glave sploh nisem več čutila in bilo je super... Poleg tega smo še obe tekme zmagale, tako da je bilo vse skupaj super izkupiček... Vsa akcija skupaj se je končala s 12 urnim spanjem, ki se je zavleklo v nedeljsko jutro...

Konec koncev smo preživeli, bilo je super in spoznala sem nekaj novega.. gibanje the day after je fuuuul dobra stvar.... toplo priporočam vsem!=)

Draga..

...Mushu..

Hepi brzdej še iz teh koncev!!!!!!!! Puse ****

Aaaaaaaa...

...Fak pa tako vreme... %#+/x#x'&/%#/!!!

Sem mislila izlit vse svoje jezne misli, pa sem si premislila.. Mogoče, ko me bo nehala glava bolet od udarca, ki sem ga prejela z dežnikom od sovaščana ali pa, ko se mi hlače vsaj napol posušijo in se ne bom več počutila, kot da sedim v vodi, ki mi sega čez kolena.. mogoče... uffffff.....

Novo obdobje?

Dolgčas mi je. Tok dolgčas, da delam neke ogromne in resne plane kako bom spremenila svoje življenje. No pa ne bom o njih govorila, ker se mi tud za njih zdi da so dolgočasni. Kaj se dogaja z mano? Jesenska utrujenost? Kaj drugega? Nimam pametnih odgovorov na ta vprašanja. Vem samo to, kar čutim. In da ne bo kdo narobe razumel imam se skrajno fino, a vseeno mi je dolgčas. Ena izmed stvari, ki jo počnem v zadnjih dneh s katero se trudim popestriti življenje je pisanje. Ja že tri objave na blogu v treh dnevih so rekord in je jasno, da nekaj ni čist ok. =) Poleg tega sem začela pisati nekaj, kar upam, da bo nekega dneva imelo rep in glavo. Bomo videli, če mi bo uspelo. Sestavljeno pa bo iz stavkov ali delov besedil komadov, ki so mi všeč ali pa ne. Za zdaj imam že celo dva smiselna stavka in ene 70 jih čaka na to, da jih vpletem v zgodbo.. Ampak saj se mi nikamor ne mudi, stvar pa me neskončno zabava in to je moj cilj pri vsej stvari. Kako bo z ostalimi stvarmi bomo pa še videli.

Nekaj malega

Ne morem verjeti kako malo je potrebno, da ti nekdo, ki ga sploh ne poznaš polepša dan... če mu to seveda dovoliš. Danes mi je naklučje pripeljalo dva fanta na avtobusu, ki sta sedela pred menoj. Bila sta vsekakor nekje iz ribniškega konca, glede na način govora.. Počutila sem se kot, da sedim v klopi in da se moji nekdanji sošolci veselo pogovarjajo okoli mene. Debate, ki sta jih mela so bile sicer preglasne, ampak smešne in čisto fantovske.. A kej avto voziš? in podobne... ja, fantje so bili še otroci =) Ampak naglas je bil tisto, kar me je tako zabavalo, da sem prav morala zadrževati izbruhe smeha. Manjkale niso niti izrazite izjave za to geografsko področje kot na primer: "vajžde" in podobne... Ugotovila sem, da mi prav manjka tak način govorjenja, pogrešam ga.. komaj čakam obletnico, ki nas čaka prihodnji vikend, da jih bom imela spet na kupu vse in da bojo kej lepega po njihovo povedali =) Neznanima fantoma pa hvala za lepše jutro, pa še kdaj ane ;)

Mogoče je luna kriva

Ne more se kul končat tak dan.. čudn občutek imam resno.. Zjutri se je začelo že s tem, da sem težko težko vstala iz postelje.. Še sedaj, dve ure kasneje komaj gledam. Pa ne vem zakaj, spala sem več kot dovolj. Skratka po težkem ustajanju sem se otovorjena kot osel z vrečkami polnimi nagrad odpravila delovnemu dnevu naproti.. In čudne stvari so se nadaljevale, ko sem se privlekla do postaje za trolo. Moja mesečna je naenkrat izginila. Kar ni je bilo več. Pa bi morala biti, ker se spomnim kako sem jo dala v žep. Ampak res je ni bilo.. In kaj mi je preostalo drugega, kot da sem spet prijela vrečke v roko in se odpravila po isti poti kot sem prišla in upala, da ne bom rabila iti do doma, da bi spet ugledala ta kos papirja.. No na srečno nisem potrebovala dolgo, da sem jo vzrla, pa tudi trole nisem zamudila, zaradi neprijetne situacije, vsaj nekaj... Baje je nekaj z luno danes, ne vem kaj, ker ne poslušam pozorno.. Bomo videli, upam, da je za danes komplikacij konec, upam..

Da pa ne bom samo jamrala... življenje je drugače lepo in letošnja jesen je res krasna.. pa še vreme nam je celo naklonjeno.. čeprav sonček bolj malo vidim in čutim, je vseeeno fajn vedet, da lahko vsaj nekateri uživajo na njem.. Ja fino je.. =) Kljub luni in ostalim stvarem.. =)

Ljubljana "moj doma" =)

No tole pomembno stvar je potrebno omeniti. 1 oktober je danes, to pomeni, da se začenja moje 6. leto bivanja v Ljubljani. In rečem lahko, da sem srečna, da lahko rečem, da sem sedaj v Ljubljani doma. No naslednje leto si samo še stalno prebivališče spremenim, pa je stvar zapečatena do konca. Ljubljana me je spremenila, predvsem na boljše in skorajda ne vidim razloga, da bi jo kdaj zapustila. Seveda obstajajo stvari, ki bi me prepričale, ampak težko verjamem, da so mogoče. Pridobila sem nešteto stvari. Spremenila sem se, nisem več večni pesimist (zdaj sem samo še občasni=)), postala sem blondinka, skorajda sem že končala faks, spoznala par resnično kul ljudi, ki jih ljubim in nasplošno imam občutek, da se je vse pozitivno premaknilo naprej.

Ne vem ali je to krivda samo Ljubljane ali morda še česa drugega a vseeno bom rekla.. Ljubljana hvala ti, zakon si! =)

Čisto sprejemljiv slovenski film

V zadnjem času se na vseh področjih vračam v preteklost.. včeraj je tako naneslo, da sem se praktično vrnila kar v svoje otroštvo.. od tega je sedaj pa že kar nekaj let.. baje... =) ja včeraj, sem si ogledala film, ki so ga dolgo, dolgo nazaj sicer vrteli kot nadaljevanko, po Živ-Žavu se mi zdi (nisem pa prepričana =) ) Ja v starih časih so naši filmarji še znali narediti dobr film... pa čeprav je ta film mladinski.. pa kaj.. za tiste, ki še sedaj malo verjamemo v pravljice je to še vedno zanimivo.. Skratka gledala sem film Čisto pravi gusar, ki se ponaša s super igralsko zasedbo, predvsem pa so mi všeč kraji kjer je bilo to snemano.. Cres, Hr.. Ja včasih je bilo to čisto enostavno, saj smo bili vsi v isti državi.. Po filmu smo ugotovili, da je bila ena scena snemana točno tam, kjer smo se mi predlani šli enkrat tekom noči naked swimming =) heh... Zabavno skratka.. Močno priporočam ogled, da boste tud ostali ugotovili, če je še kej otroka v vas.. jaz sem ugotovila, da je to še kako res.. =) Ostalo bo tako, kot sem nekoč zapisala v eni svojih zgodbic.. za vedno bom ostala naivna punčka, ki spi z medvedkom in vrjame v pravljice =) Ja taka pač sem.. heh =) Pa če vam je prav ali ne...

Ne, ne niste se me še rešl...

Ja sam tko na hitr.. da šefica ne vid.. =) Še sem tle.. bom začela spet pisat..sam mau cajta mi dejte =) Še kak teden al pa dva..Saj to ni nič proti dvema mesecoma... K pogrešam tole bluzenje tukej =) Tko, da I will be back.. mam dost za povedat.. sploh ne vem kje bom začela.. ah ja nekje bom že =) heh... skratka.. v kratkem... =) ja...

Babji večer

Včer smo bli v kinu, spet po nekaj mesecih, ampak se je splačalo. Pet žensk se nas je spravilo gledat film Seks v mestu, ja kaj pa drugega. Fino je blo razen tega, da me je malo motilo, da so naredili tako pocukrano holivudski konec.. resno... sem mislila, da ljudje več ne palijo na take stvari, ampak očitno se motim, če tak film nardijo s takšnim koncem. Ne vem, morda je to spet samo moj pogled, jaz sem si poanto celotne nadaljevanke predstavljala drugače... ampak okej, tud prav.. sej ni bilo tako slabo.. pa vseeno.. a resno še kdo vrjame v pravljice, there is no such thing as... eh, ne bom spet začela z mojimi črnogledimi pogledi na svet.. Dež je kriv..komaj čakam, da se pokaže sonce, ker tole deževno obdobje že resnično dobro mori celotno zadevo.. Se mi zdi, da smo meli pozim lepše vreme.. kriza..
Skratka film priporočam za ogled, ampak tako bolj za sporostitev, kot za res.. =)

16 maj

Včeraj sem sedela v najbolj znosni sobi v stanovanju in še vedno sem se počutila kot, da me nekdo poliva z vodo. Poslušala sem musko, ker se mi ni dalo učiti. In tako sem se namesto poglablanja v snov, poglablala moje razumevanje skladb. May 16, Lagwagon.. končno razumem pomen tega komada in zakaj mi je bil vedno tako všeč.. nekaj časa sem potrebovala, ampak zdaj razumem. Drugače pa sem jezna, totalno sem jezna.. Lagwagoni pridejo v Slovenijo, končno.... neki kar si želim že od drugega letnika gimnazije in kva pol.. pol jz ne morm na koncert k me ni v Sloveniji. Fak ane... Očitno bom dejansko mogla na koncert kam v Anglijo, ker oni in jaz v Sloveniji si nismo usojeni, tako kot še marsikej druzga. Ah tko pač je.. Ne moremo imeti vsega naenkrat.

Vrsar

No pa smo jo spet mahnili v tiste kraje, k našim sosedom in zopet je bilo fino fajn in še kaj bi se lahko reklo. Vreme je bilo popolno, tok popolno, da sem po par letih spet tako ožgana, da me je kar malo sram, ko hodim po svetu. Ampak se dogajajo tudi take stvari, kaj hočemo..

Večino časa smo takole gledali in čakali pristanke.. tole tukaj je večina moje sobotno-nedeljske druščine..

Vmes smo se učili zlagati padalo in podobne stvari... Obnavljali smo svoje znanje igranja odbojke..

Ta pogumni smo končali v morda res rahlo hladni a toliko bolj osvežujoči vodi..

Tisti res pogumni pa so se odločili za skok s padalom.. bravo Simona še enkrat, kapo dol...=)

Tole je bila tudi zadnja slika, ki mi jo je uspelo posneti, potem se je fotoaparat odločil, da on ne bo več delal.. To se je zgodilo predvsem na veliko olajšanje fantov, ki so meli potem mir pred mano..

Škoda tako sedaj ne morem dodati fotoreportaže celotnega preostanka večera, ko smo se odločili da nekaj spijemo.. Začeli smo že na letališču nadaljevali v Vrsarju, kje točno ne vem, ker sem izgubila orintacijo kot še nikol ne. Odšli smo na pijačo v mesto, na poti nazaj sva se s Simono usatvile v enem lokalu, kjer sva si za mojo izmišljeno cifro ( 0051 304 305, če ma kdo to cifro naj mi oprosti..), dobile zastonj martini od nekega albančka.. Jao.. dost hitro sva se pobrale od tam, vendar so nam fantje med tem že pobegnili in potem se je zgodilo to kar sem že povedala..izgubili sva se.. približna smer mi je bila jasana, ampak v treh poizkusih nisva zadeli prave ulice.. Pa ne, da sva bili tako zdelani, enostavno orientacija mi ni šla najbolje v sobotni noči ... Potem naju je seveda rešil princ na belem konju, bolj točno v srebnem avtu in naju odpeljal nazaj. Bilo je zabavno.
Naslednje jutro ni bilo večjih pretresov, ob sedmih sem se odločila, da ne morem več spati in odšla na kavo z enim izmed udeležencev, ki je profesor kemije in je tak car, da lahko rečem samo, da se vsi profesorji, ki sem jih do sedaj spoznala lahko samo skrijejo pred njim. Kapo dol..
No in tako je dan minil hitro, še prehitro in že smo se morali vrniti v resnični svet. In zdaj smo spet tu. Škoda, da lepe stvari vedno trajajo tako kratko...

Zadnji dan

Kar malo grozljivo je slišati tako besedo. Zadnji dan. Zadnje predavanje, zadnje vaje.. in to zadnje nasploh, ker se faksa tiče. A je res mogoče, da je pet let tko hitro minilo?? Kar ne morem verjeti. Res je, da sem srečna, da je vsega konec, a vseeno tak čuden občutek je. Sprašujem se kaj pa zdaj? A zdaj moram res odrasti? Malo sem izgubljena, ampak bo bolje.
Zadnji dnevi so bili zanimivi, tri predstavitve seminarskih nalog smo za šalo speljali. Po včerajšnjih predstavitvah smo končali na pivi in pizziah, ki jih je častil gospod profesor, eden redkih na našem faksu za katere lahko rečem, da so name pustili dober vtis. Ni jih bilo ravno veliko, morda trije do štirje..
Lahko rečem, da sem sedaj, ko gledam nazaj srečna, da sem pristala tu, na tem faksu, saj če ne drugega spoznala sem kup ljudi, ki mi sedaj veliko pomenijo in mislim, da mi bodo ostali blizu celo življenje. Bilo je lepo sedeti z njimi in se dolgočasiti, ogovarjati, se ne nehati smejati, zehati, kritizirati, hvaliti...in tako naprej.. skratka se družiti z njimi, tako na faksu, kot izven njega. Upam, da se sedaj ne bomo preveč razdružili. Ampak mislim, da se ne bomo, zato grem naprej z nasmehom na ustih in mislim, da se ne bom kaj dosti ozirala nazaj. Bilo je lepo in nepozabno a še nas čaka takšnih trenutkov, v to ne dvomim. Hvala vsem za sodelovanja pri takšnih in drugačnih stvareh, pa da ste me prenašali, kadar dnevi niso bili naklonjeni meni ter da ste se smejali in jokali z mano. Nikoli vas ne bom pozabila! =)

No zdej bo pa dosti čustvenih izlivov za eno popoldne, pripravimo se na žurerski vikend.. tri, štiri, zaaaaj.. =) uživejte!

ne morem...

Zadnji teden spim katastrofalno. V bistvu temu sploh ne bi mogla reči spanje. Dejansko ne vem ali je to posledica tega, da sem bolana ali česa drugega. Ne vem. Vem samo, da ne spim. Zaspana sem, a oči mi vleče narazen. Premetavam se, pokrivam, odkrivam.. vse lahko počnem, razen spati ne morem. Najprej mi je vroče, potem me zebe in spet... Zdi se mi kot, da sem ujeta v nek začaran krog. Zakaj? Rada bi spala, spala in sanjala.. tako kot ponavadi. Danes ponoči mi je stvari rahlo olajšal dež, ki ga drugače ne maram. Okoli dveh je začel vztrajno tolči po strešnih oknih in nisem potrebovala dolgo, da sem ostala in šla preverit koliko oken je nezaprtih. Uredila sem stvari in se ustavila na oknu v kuhinji. Naslonila sem se na podboj in obstala tam. Ne vem koliko časa, samo stala sem in razmišljala. Toliko stvari se v zadnjih tednih nabira v meni, preveč naenkrat.. Občutila sem olajšanje zaradi dežja, zdelo se mi je kot da gasi občutja, ki divjajo v meni. Ne, nisem se počutila bolje, morda še slabše, ampak trenutno olajšanje mi je pomagalo toliko, da sem vsaj za nekaj ur zaspala. Tudi to je nekaj. Upam, da bo kmalu minilo in da se bodo stvari uredile. Nisem več pesimist tako, da vem... nekega dne bo bolje.. nekega dne..=)

Hepi brzedej bučko!!

No glede na to, da ti je mami spekla torto ti je jz ne bom, ce ti bi pa jo bi ti pa tako spekla.. =)

Škisova

Za mano je še ena dolga noč za katero lahko rečem, da je bila nepozabna.. Fino je blo, cel kup se nas je nabralo in začeli smo razmeroma zgodaj.. Ob 6h v tivoliju na dekici s pivo v roki. Kaj je še sploh lahko boljše.. Ko se je znočilo smo se odpravili na prizorišče in se skupaj z Elvis Jacksni in BFM-ji drli takšne in drugačne stvari.. Dobr so špilali, všeč mi je bilo.. =) Vmes smo se seveda stokrat izgubili, vedno manj in manj nas je ostalo. A se je splačalo, kljub nabito polni Iliriji je bilo fino.
Nasmejali smo se, spili kako pivo preveč in prišli ven bolj blatni kot kdajkoli. Mahnili smo jo še na pijačo v Skalco, kjer smo se zopet našli z delom mojih dragih prijateljev in tako smo nadaljevali. Seveda potem nismo ispustili sedaj že tradicionalnega Cheseeburgerja ter ko so se fantje najedli res odšli domov in to je bilo to. Ne bom se spuščala v podrobnosti večera, bilo je fino in marsikaj bi morala še napisati a ne morem več... bil je dolg dan, jaz se pa nisem niti še naspala dobro.. mogoče kdaj drugič. Hvala za vse lepe trenutke.. Lahko noč...

V moški družbi

Za mano je čuden vikend, res čuden. Na sobotni dan bi najraje takoj pozabila, a žal to ne bo mogoče. Z obiskom staršev so prišle slabe novice, saj vem da pravijo, da ko nekdo zboli zbolijo vsi, ampak dve osebi v tako kratkem času to je pa bedno.. Pa saj ne razmišljam tako negativno, upam, da se bo vse rešilo in da bo ok, ampak.. ko vidiš osebo, ki je dobesedno zrušena od šoka to je pa res bedno.. Preostanek sobote sem se vlekla kot megla, mislim da je to več kot razumljivo, tudi zame je bil šok. In je še sedaj. Glede na to, da sem bila še sama doma se je obetal gozen večer, drugega kot mislit na vse to tako ali tako nisem mogla. Ampak potem so se zvečer stvari pričele obračat na bolje. Dva Tomaževa kolega sta me pričela zabavat na msnju in priznam, da so me spravili v veliko boljšo voljo..no vsaj vsake 5 minut nisem več mislila na vse skupaj.. No in potem smo nekako prišli do tega, da bi onadva lahko prišla v Ljubljano. Ker sem res res rabila družbo in ker nikjer ni bilo nikogar, ki bi se mu lahko usiljevala, sem se potrudila in ju konec koncev prepričala, da nej prideta vsaj na eno pijačo. In tako sta res prišla in mi na celi črti polepšala večer. Začeli smo pred Mačkom in nadaljevali v Bachusu in ena pijača se je razvlekla na žur do jutra. Pozabla sem že kako mi včasih paše samo moška družba in njihove fore. Blo je zlo zabavno, k sta fanta toook smešna. Že od samega začetka smo ocenjevali punce..od 1 do 10, no ena se mi zdi je dobila tud 11 =) Seveda sem se takoj pridružla igri... Primer.. Damir: okej tale dobi 8,5. Primož: ja, strinjam se. Jaz: A sta noraa, lej kake čevlje ima?? Oba nazaj: Oh sej res, okej pol pa sam 4. =) No in tako je to potekalo približno cel večer. Bachus je bil presenetljivo kar poln, dost je bilo tujcev, vrtel so kr okej musko, tako da sem se spet kar naplesala.. Res je bilo fino.. Ko so fantje postali lačni in ugotovili, da imajo dost vsega in smo prišli ven se je zunaj že danilo.. Že dolgo nisem tako pozno stopila iz lokala. Ampak vsekakor je bilo vredno. Fanta sta se najdela kao najboljšega cheseeburgerja v Ljubljani, jz pa sem debatirala z nekimi Irci, ki jih v povprečju tričetrt stvari nisem razumela=) No in potem smo šli spat. Fantoma nisem pustila, da bi vozila domou, tako da sta bila prisiljena prespat pri nas. Lahko rečem samo, da je zelo dobro, da kamnov, ki jih zbiram nimam v zgornjem delu, ker mislim, da bi Damirja ubila.. tok je smrčal..=) ampak okej sej razumem, kavč ni ravno najboljši kraj za spanje v našmu fletu.. Ampak sej sem preživela in itak nisem mogla spat, ker je rdeči bik v meni še vedno divjal..=) No in potem smo dopoldne spili še kavico in onadva sta se odpeljala nazaj na svoj konec.. jaz pa sem spet ostala sama s svojmi razmišljanji.. In spet mi je blo težko.. Ali pa še težje.. No pa saj bo bolje, če ne drugega v sredo..=) Drgač pa hvala fanta imela sem se noro dobr! Mormo ponovit kdaj..

A day @ airport

No tole ne bo tako resno, kot je slišat naslov. Včeraj sem imela takoooo lep dan, da je treba kaj reči na to temo. Leto je okrog in moja boljša polovica spet pričenja poletni del sezone skokov, snemanja in tako naprej. Včeraj je bil prvi dan, ko sem si tudi sama lahko utrgala nekaj trenutkov ter se podala z njim. Spet smo šli na dolensko in ko se je jutro počasi začelo prevešati v dan in ko so iznad mokrih travnatih polij začele izginjati še zadnje meglice je bilo jasno, da je pred nami spet en nepozaben dan.
Ljudje me vedno sprašujejo kako mi kot ne-padalki ni dolgčas in odgovor je samo eden, toliko zanimivih in zabavnih ljudi je tam in en cel dan je ravno dosti, da se z vsakim kaj neumnega pogovoriš.=) No in tako sem se včeraj pogovarjala s starimi znanci ter spoznavala nove. Nasmejali so me in jaz njih z neumnimi vprašanji. Malo sem se posončila, no če priznam sem dosegla samo to, da imam zdaj resno rdeč nos in da zgledam kot cirkuški kloven in napolnila baterije tako, da sedaj lahko pričnem na polno delati za faks (ponovno). Domov sem zopet prišla polna novih doživetij in z domačo nalogo od padalca, ki je eden novih znancev, da mu najdem punco. Tko da, dejmo ženske javte se ... kera je za?=)

London baby....

Zadnji čas je, da opišem tale svoj izlet, ker drugače se zna zgodit, da bom kmalu vse skupaj pozabila. Skratka začelo se je z letom iz Ljubljane. Pilot je bil car, prou roko bi mu dala, še spolh zato, ker je že na samem začetku čisto zdolgočasen rekel, da nas ne čaka nič posebno zabaven let, skorajda dolgočasen. Jaz sem seveda v svoji notranjosti kričala od zadovoljstva, glede na moje fobije povezane z letenjem. In imel je prav imeli smo prav lep polet do Stansteda. In potem se je raziskovanje nove države lahko pričelo. Ne bom opisovala vsega, ker je preveč. Nalimala bom par slikic in zraven komentirala seveda.















Tole je bila moja prva kava na angleških tleh, in lahko rečem samo, da je bila noro dobra in da bi šeeeeeee =)


Moje trenutno prebivališče je bila ta več kot 150 let stara hiša... na ulici, ki izgleda približno takole..



















Na ulici, ki izgleda takole...
Zanimivo se mi je zdelo, da so vse hiše relativno nizke ter, da v teh krajih na podeželju dejansko ni hiš, ki bi imela več kot tri nadstropja... čisto drugače kot pri nas.. zaradi tega toliko bolj zanimivo

Tole sva jaz in moja gostiteljica. Ona je leganda res, tok pozitivnega človeka kot je ona ne poznam. Ko bom odrasla bi rada bila taka kot je ona =)













Če bi me kdo rad osrečil za katerega od naslednjih rosjstnih dnevov... no tak avto bi imela več kot z veseljem =)

No in potem sva šla s Tomažem še malo pogledat kako izgleda London.


















Ogledala sva si vse pomembnejše znamenitosti od Big Bena..

London Eye-a.. do nešteto znanih cerkvic, med njimi tudi
















Westminster Abbey..

Med najinim pohodom po centru je seveda vsaj štirikrat deževalo vmes... midva pa brez dežnika, ker sem ga jaz pozabila..














Minute pred nevihto in minute po nevihti izgledajo takole....


















Vmes smo bili izpostavljeni zanimivim načinom oglaševanja.. V treh urah, ki sem jih preživela v centru sem tal kamijonček kar petkrat vidla, to pomeni , da je blo kar učinkovito.

V enem izmed parkov so nas izsiljevale veverice.. "če mi ne daš za jest te bom ugriznila" je rekla in Tomaž je skoraj ostal brez prsta..















Vsake toliko sva prepričala kakega Kitajčka, da naju je slikal..

















Vmes sva se vozila tudi s podzemno.. Nič posebnega, najboljši občutek pa tud ni, k se tist bogi vlakec ustavi sredi tunela zato, ker čaka drugega da pride mimo... in potem čakaš in čakaš in luči ugašajo.. skratka men ni blo najbl prijetno =)


Za spremembo sem tokrat tudi jaz malo pozirala..






















Mislim, da je nemogoče opisati kako zelo je smrdelo v tej govorilnici, skorajda bi se zadušila.... uh fuuuj...
























No in potem sem srečala še njega, pa se ni hotu slikat z mano.. ampak sem vztrajala...

Za konec sva si ogledala še Tower Bridge

.. se sprehodila prek njega...



















...ter se poslovila od Londona tik pred zadnjo nevihto tisti dan.. seveda z obveznim pojavom v teh koncih mavrico..



















In potem smo bili kmalu spet doma v Sloveniji, to da sem od hoje dobila žulje po podplatih sploh ne bom omenjala... Najbolj kul izkušnja iz celotne Anglije so pa definitivno njihovi prehodi za pešce. Ko pritisneš gumb za prehod imaš v treh do štirih sekundah zeleno luč, ne tako kot pri nas, ko je potebno čakati več minut.. To so res kul uredili! =)

Skratka bilo je lepo in če odštejemo lete tudi strašno zabavno..=)

Uho me boli

Zunaj dežuje, jaz pa sanjam o morju. Prihajata dva bedna meseca, ki bi ju najraje preskočila, ker vem da ne bo prav nič zabavno. V bistvu se skušam pripraviti na mučenje, vsaj psihično, ampak vse kar mi uspe je dejansko sanjarjenje o tem kako bo poleti fino in kako se bom vrgla v morje... Ne da se mi več, dost mam vsega.. Dost mam te službe, rada bi kej konkretnega počela končno.. Aaaa.. Ful sem čudne volje danes, pomojem bo tale dež kriv. Pa kr neki me vse boli.. jamr, jamr..=) Ne bom več bluzila, dost bo..

Preveč je za povedat..

Oh ja, tale tempo je prav ubijajoč. Sploh ne najdem več časa za pisanje teh stvari tukaj, čaprav bi to rada počela.. Toliko stvari se je zgodilo v zadnjih treh tednih, da sem verjetno že polovico vsega pozabila. Za ene dve stvari imam namen napisat malo daljši post in ga podpret s slikovnim gradivom, tako da ne bom pozabila kako fino sem se imela. Bila sem v Angliji, bilo je noro lepo, leti tja in nazaj so bili super, a zame še vedno zelo težke štiri ure, fobija pač. Ljudje so kul, res kul. Skoraj nisem znala več Slovensko govorit po par dnevih. Skratka bilo je nepozabno =) Potem smo doživeli prvo marketinško konferenco, ki je bila tudi fino fajn dogodek in treba je pohvalit še enkrat vse k so delali na tem projektu, saj jim je res vse uspelo! Čestitke! Drugače pa smo trenutno v obdobju izdelovanja zadnjih seminarskih nalog na tem faksu, sliš se fino, sam po drugi strani pa kar malo zastrašujoče =) Trudimo se po najboljših močeh.. Je pa kar naporno, še sploh če moraš zraven delat še sto drugih stvari. Ampak bomo že. To pride s starostjo. Tok sm že stara, da je moj brat naredu izpit za avto.. kam gre ta čas? Ah ja, komaj čakam vikend, obeta obilo zabave in sprostitve! =) Komaj čakam, kaj pa vi? =)

Hepi B-day Črt !!!

Nč tamau pa smo prilezli do 18ga.. zdej je pa čas, da se zresniš pa tko.. počas=) Pa dejmo.. kako tvojo punco bi tud počas rada spoznala... dejmo, dejmo =) Vse naj naj vsekakor.. Pa mau lepše se do sestre obnašej ;)

Zaslužim si nagrado.

No vsaj zdi se mi tako. Čustveno naporen teden, smo včeraj dobro zapili, čeprav pravega učinka ni bilo. Še vodno namreč nisem čist fajn. Ampak bo počasi. Sem se pa vsaj po treh neprespanih nočeh naspala, ampak to je druga zgodba, o tem kdaj drugič..
Zvečer smo praznovali in sicer v centru, tam kot zadnjič za maxijem. Tokrat nismo bili sami, okol nas je bilo polno bruhajoče in nasploh neznosne mladine tam nekje od 15 let naprej.. pa še vreme je celotni situaciji dodalo turobno ozadje. A vseeno sem mislila, da bo bolje, ko se končno lotim naše vodke. In spet sem se zmotila. Včeraj sem ugotovila, da je nakaj groznega, če trije ljudje izbirajo liter nečesa in vsak hoče nekaj drugega.. Ampak s tem, ko smo se po 15min odločili za eno izmed mnogih se problemi z omenjeno pijačo še niso končali. In tu nastopim jaz v glavni vlogi. Kretenka. Neroda. Največja neroda na svetu. Ja, včeraj mi je prvič in upam, da tudi zadnjič uspelo razbiti celoten litr vodke.. Oh, kako je bil to en grozen trenutek. Da te kap. Da sem to preživela si vsekakor zaslužim nagrado.. Bilo je grozno.. Najbolj grozno od vsega je bilo to, da se je to zgodilo par minut čez devet, kar je pomenilo, da ne morem v trgovino po nov liter. Ampak... Drugo nagrado si zasluži Petra, ki zna razmišljati o takih stvareh, ki meni ne bi niti na pamet prišle. Skratka na njeno idejo sem prek Tomaža dobila nov liter, na malce čuden način a vseeno. Kar čez šank. Malo je bilo neprijetno. Lahko samo rečem dobro, da imamo veze in da je Joc tok kul. Danes sem omenjeni liter vrnila in spet je vse v najlepšem redu. Počasi se bom nehala obremenjevat s tem. Drugače pa je bil večer zabaven, po dolgem času sem se dobro naplesala in danes ne nosim nihakršnih posledic, morda je to zaradi kakovostne vodke, saj se je le to dalo dobiti v Skalci.. očitno je Smirnoff res kul.. =)
Drugače pa mislim, da me je izučilo in da bom v prihodnje raje prelivala stvari v plastiično embalažo in ne nosila s seboj v originalni. Eh..res upam, da me je izučilo. Ker vse skupaj je bil drag šport, zelo drag..=)

...

Nejko žal mi je........

Zadnji sneg?

Temu se reče zajebavanje. Čisto resno zajbavanje. Letos se mi je to že tretjič zgodilo. Stvar je taka, da ko se jaz odločim, da pospravim plašč in šale in rokavice in podobno navlako se v roku treh dni vedno zgodi isto. Spet potrebujem vse omenjeno. Prvič, ko sem letos to storila je bilo v roku dveh dni zjutraj minus deset. Drugič nekaj podobnega. In seveda me ni izučilo. V soboto sem spet pridno pospravila vse skupaj in si rekla, zdaj je pa res konec zime.. no posledice tega dejanja vidite vsi danes zunaj. Lagala bi, če bi rekla, da mi zjutraj vremenske razmere niso izvabile nasmeška na usta, ampak takoj za tem sem pomislila zakaj ni bilo tako vreme decembra in jaunarja, kot se to spodobi.. Ampak ne..očitno je 18 marec bolj primeren datum..Eh ta narava je nekaj čudnega...

Najnovejša pridobitev

No pa sem jo končno dobila.. in zdaj lahko cele dneve čečkam po njej...

Aleš zdaj mi lahko začneš zavidat, da jo jaz imam ti pa ne.. =)

Ostali se pa ne smejte tistemu, kar je že napisano gor, če si ne napišem pač pozabim, mam spomin zlate ribice očitno..... =)

Take mamo radi

Mislim, da se boste vsi strinjali z mano, če rečem, da mamo take dneve kot je današnji vsi radi. Sonček nas spravi iz lukenj v katere smo drugače zabubljeni. Dan je kot nalašč za rekreacijo, kot nalašč za to, da začnem s pomladanskim delom teka.. Ampak ne, mislim, da daneš še ne. Imam sto nekih razlogov zakaj ne. Popoldan moram iti nabavlat, pa mau okrog po mestu, pa na kako kavico, pa tko...glavni razlog je pa ta, da me še vedno kr dobro boli grlo.. Torej športne aktivnosti odložene do nadaljnega. Nič novega torej. No je pa lep dan in takšnih bo upam vse več in več. Včeraj sem namesto sedenja in brezupnega gledanja v knjigo pospravljala okoli hiše in zdaj lahko s ponosom rečem, da je pripravljena na pomlad in tudi na dolge poletne večere, ki jih vsi že komaj čakamo.. Ampak do takrat bo treba še malo počakati.

Slab začetek... dober konec??

Upam, da bo imela današnja zgodba srečen konec. Upam, da še ni prepozno za kaj takega. Vsekakor ni fino, da kaj takega slišiš, še bolj grozno je , da kaj takega doživiš na lastni koži. Toliko stvari bi na tem mestu povedala, a ostajam brez besed. Vse kar imam trenutno v glavi je sočutje. Nočem si predstavljati kako je vsem skupaj težko, a kljub temu razmišljam samo o tem. In seveda razmišljam o njemu.. Kakor koli obrneš je bil eden mojih najboljših prijateljev, ki sem jih imela dokler sem živela tam doli. Vse kar bi resnično rada storila je to, da bi ga poklicala in rekla, saj bo ok, saj bo bolje, ampak kaj ko se mi to ne zdi primerno, pa tudi glede na situacijo vprašanje če bo kaj boljše. Če ne drugega lahko rečem, da stojim nekje za njim, daleč daleč za njim a vseeno. Lahko je biti pameten v takih trenutkih, dokler se ne znajdeš sredi njih. Upam, da se uredu drži. Kakorkoli pač že.. in ostali tudi, naprimer njegov mali bratec, ki zdaj ni več tako zelo majhen.. Upajm, da bo konec dober. Kakor dober je pač lahko.

Fanfara

www.fanfara.net

Celodnevni dogodek s predavanji znanih imen iz sveta marketinga - 15. aprila na Gospodarskem razstavišču, ki ga preprosto ne smeš zamuditi. Uglasili smo namreč cel orkester strokovnjakov, ki bo poskrbel, da bo fANfARA zaigrala po notah trženja, odnosov z javnostmi, oglaševanja, medijskega planiranja in blagovnih znamk. Z ljudmi iz prakse bomo torej odkrivali različna področja trženja in se podali v globine nam nepoznanih znanj.

Če je v tebi vsaj malo marketinškega duha, dogodka preprosto ne smeš zamuditi. Po koncu same konference boš namreč eden tistih, ki bodo lahko rekli: »Prišel, videl, doživel!«

Jutr, jutr, jutr...

Končno sem dočakala oziroma je zelo blizu dan, ko pride dragi nazaj. To je jutri, kar pomeni, da danes še preživim pol je pa že tukej. Še posebno zato, ker ga grem baje jaz iskat. Uhuhu to bo še zabavno. Mislm, da še nism bla sama tud u bližini Trsta, italjansko sploh ne govorim in ne razumem, tko da upam, da ne bo kakih problemov..=) Ja pa še vreme je napovedano tako zelo ugodno, sneg?!? Resno...Upam, da bo vse kul skratka.. Drgač pa kumi čakam, itak..=)

Ja tko je to..

Včeraj sva s Petro praznovale. Recimo, da sva praznovale njen rojstni dan. Skratka odločila sem se da se vdam in spet nekaj malega spijem. In to nekaj malega, je postalo malo več seveda, tako kot ponavadi. V mestu sva srečale ene Petrine kolege, ki so fuuul smešni in zabava se je pričela. Debate so ble temu primerne...Petra je bla v elementu pripovedovanja kok je zanč srečala ene "tri, pet, štiri albance"... Pa od kolega Andreja sestrin mož je prišel, ki smo ga poimenovali nečak in podobne fore..Smeha polna skleda pač=) Drugače smo se šli socialo in morm rečt, da so ble tiste mize za maksijem prav udobne za sedet. No fajn je blo, malo smo debatiral, dosti hodili lulat in jaz sem mela očitno spet cel foto sešen..













Seveda slike niso ravno dobre, ampak tko za spomin bodo kul. Kje vse smo bli ne bom razlagala, ker smo bli povsod. (se mi zdi) =) Končali smo v Franciju (ja mau bed, vem..=)). Obe s Petro sva bile ful presenečene in mislim, da sva še sedaj koliko folka se je uspelo dejansko natlačit v ta lokal.. In potem smo šli še k nam malo na eno pijačko, kjer je blo tud zabavno, kot je razvidno..















Ja dosti je bilo ponujanja pijače in prikrivanja identitete (prvič)..

Prikrivanja identitete (drugič)...















No tole ni več prikrivanje, samo slab fotograf pač, itak..

Če povzamemo bilo je prijetno in bo treba ponovit... absolutno in kmalu. =)

Razsvetlenje

No tole danes bo spet ena zgodovinska objava, še sploh za tiste, ki so me poznali pred letom ali pa morda še malo več. Takrat so bili za vse slabo na svetu po mojem mnenju krivi moški. Ja, res sem bila grozna, ampak sem se z malo pomoči zelo poboljšala. Zaradi tega sem tudi letos za rojstni dan dobila diplomo in mislim, da sem si jo zaslužila. =) No danes bom naredila še korak dlje. Moram priznati, da po vsem kar sem doživela danes zjutraj lahko rečem samo, resno moški so took kul..=) Resno. Danes zjutraj sem morala na servisu v btc-ju dvignit printer in ne boste verjeli vse je bilo zabasano, tako da nisem imela kje parkirati. In že je pristopil prvi prijazni moški do mene in mi svetoval, da naj parkiram ne nekem zaprtem parkirišču pa da mi bojo na servisu pol listek poštemplali in mi ne bo treba čisto nič plačati. In to sem res naredila. Drugi prijazni moški se je odločil, da mi ne glede na to, da bi printer morala prevzeti že pred 10 dnevi, jaz pa sem seveda pozabila, ne bo zaračunal ležnine, čeprav bi jo moral. Tretji moški je prijazno nesel 20kilski prineter do avta in kako uslugo mi je naredil sem ugotovila šele ko sem ta isti prineter vlačila po stopnicah do doma. Da te kap, tok je bil težek.
Ja vsi so bli tako kul in vse te stvari počeli z nasmeškom. Danes so tako sebi podobnim prislužili en velik, ogromen plus. Čestitam! =)

Malo a malo preveč

No tole moje visenje na compu v zadnjih dnevih je prekomerno. Obsedenost z J.D. jem je pa še bolj bolana. Moja neljuba profesorica za fiziko iz srednje šole bi na vse skupaj rekla...to pa resnično že presega meje dobrega okusa..in res je tako.. Vendar vseeno, nisem čisto za vse sama kriva. . Kriv je dragi, ker ga ni. Krivi so vsi ljudje, ker me ne spravijo iz stanovanja, kriv je hiter internet, ki mi priskrbi vse neumnosti.. skratka vse skupaj meji na obsesijo.. Mislim, da sem resno prestara za take stvari, ampak vseeno.. Če je pa "lep"... Če ne drugega smo s prvega mesta izrinili gospoda Granta in njegovo mesto je prevzel gospod Braff. Čestitamo. No če ne drugega imam novega najljubšega igralca, tud to je nekaj. Vsaj mlajši je.. no to, da je spet 75 letnik (resno, spet..) rajš ne bi omenjala, se mi je zdelo še preden sem izvedela.. Kakorkoli že.. it is ofišl. Hugh je padu...=)

Vsem bralcem tega posta se iskreno opravičujem za psihične bolečine. V svoj zagovor lahko rečem le to.. Nisem še spila kave danes, tako da je vse nesmiselno nakladanje opravičljivo..=) Zaenkrat..

HEPI BRZDEJ Petrca!!!

No tole naj bi bila malo drugačna čestitka, drugačna kot sms, ki smo ga navajeni pošiljati ob takih dnevih... No pa dejmo... VSENAJBOJŠE za to, da si dosegla starost četrt stoletja in še vedno ne kažeš najmanjših znakov, da si dejansko toliko stara..=) Če bo šlo tako naprej boš večno mlada...
Skratka želim ti, da se ti uresničijo vse želje, da te bo Igor malo bolj ubogal, da bo vsaj malo manj visel pred tv-jem in gledal vse kar je povezano s športom. Pa želim ti, da bi te letos poleti odpeljal sem na morje (glej sliko spodaj..)


In ko boš neskončno uživala na vročem soncu, divjih valovih in topli mivki naj te Igor pelje še tkole plavat, da se ti bojo izpolnile še te želje...










No tok o tvojih poletnih počitnicah..=)

Drugače pa sledi svojim sanjam in nared vse za to, da se ti bojo uresničile, ne se ful spreminjat k si legenda, tako te mamo radi, to da se je treba vsake tolk cajta kej odločit u lajfu se boš pa tud navadla počas, te bom že naučila tega ;) Skaratka vse naj, naj in naj ti želim!!

Podaljšan vikend paket v sliki in besedi

Lepi, s sončkom obsijani dnevi so nas prisilili, da začnemo malo uživati in pričeli smo z obiskovanjem atraktivnih lokacij. V četrtek smo tako odšli na Zbilje, kjer smo poležavali na ležalnikih in se pogovarjali, kako je valentinovo en beden praznik ter uživali ob pogledu na živalsko kraljestvo pred nami. In KONČNO se nam je uspelo dogovoriti, uskladiti in kaj vem kaj še, da gremo po skoraj enoletnem dogovarjanju naslednji dan vsi skupaj na morje.















In tako smo res odšli in pobegnili iz megleno sive Ljubljane pogledat sončno primorje.

Prvi pogled na morje v letošnjem letu. No tudi vode smo se dotaknili a hitro ugotovili, da je za kopanje še veliko, veliko prezgodaj. Po "kratkem" sprehodu smo izbrali lokal z najlepšim razgledom in posledično verjetno tudi z najdražjo kavo ter pričeli z poležavanjem na noooro dobrih sedežih.








Nekateri smo bili še bolj zahtevni in smo hoteli ne samo zelo dobro kavo ampak veliko več... kot je naprimer prikazano na tej fotografiji...


Drugače pa sem se imela noro lepoooo... ostali so se pa delali, da se ne marajo..čeprav dejansko ne morejo drug brez drugega..=)















Še eno "tihožitje" za konec in vrnili smo se proti Ljubljani...

Ko smo prispeli nazaj v Ljubljano sem se dejansko samo presedla iz Markotovega v naš avto in se odpravila proti rodnemu Kočevju z namenom, da vidim kaj se dogaja v tistih krajih.

Na poti sem se ustavila v Ribnici in malo poklepetala o tem kaj je novega z Ančko. Vse kar sem izvedela je to, da imajo že vsi najini kolegi otroke..a smo res že tako stari??=) Potem sem jo mahnila dirktno domov in v posteljo, saj sem bila od dolgega dneva kar pošteno zmatrana.

Tudi sobota je bila zanimiva. Zjutraj sem si ogledala fotrovo novo pisarno, ki se nahaja ravno v tistem delu FIS-a, kjer smo meli v drugem letniku pouk. In tako sem po ene sedmih letih spet stala tam ob tisti ograji, kjer so se dogajale zanimive stvari. Ja, tudi nekaj lepih spominov je ostalo.
Po kosilu sva se z Mimi spravile drsat. Kočevje je s pomočjo mojga fotra, ki zdej dela na zavodu za šport dobilo drsališče.















Moram reči, da se mi zdi zelo uredu stvar, saj se končno nekaj dogaja v tem zaspanem mestu. No in tako sem po dolgem času spet drsala. Moram se pohvaliti, da nisem niti enkrat padla.=) Drugače pa nisem niti do kolen segla svoji mami, ki je veselo delala piruete in se vrtela in drsala tako in drugače... Se vidi, da se ji poznajo dolga leta drsanja na Rinži in jezeru. Tokrat je bila lahko vsaj brezskrbi, da ne bo plavala, kot se ji je to že nekajkrat zgodilo.

Mimi v akciji.. (kakšen bolj sposoben fotograf z boljšim aparatom bi seveda ujel kako boljšo pozo=))

Med drsanjem sem se resno ustrašila, da se drsališču približuje moj profesor iz srednje šole, ki se že pet let ne pogovarja z mano. Ampak na srečo sem samo slabo videla in sem se morala pogovarjati zgolj z njegovim bratom dvojčkom, ki mi je obljubil, da mu bo reku da je prasec, ker ne govori z mano.=) Zabavno skratka.

Zvečer smo se odpravili še na rokometno tekmo, žal žensko, z namenom da končno vidim še eno od novejših pridobitev športa u Kočevju in sicer novo športno dvorano. Lahko rečem samo, da sem bila prijetno presenečena.

















Prijetno sem bila presenečena tudi nad številom gledalcev, ki se je z treh, ki so včasih prihajali na odbojkarske tekme povečalo na vsaj 100 komadov. Med njimi sta bila tudi moja "blondinkica" iz gimnazije, ki je nisem videla že stooo let in še ena oseba in gimnazijskih let, profesor Tanko, bivši rokometaš, legenda, s keterim smo bli enkrat dolgo nazaj na raftingu. Pa je hotu izpadet jebač tako kot vedno in mi je rekel, da me prav pogrešajo na tem koncu. Seveda sem se mu samo smejala. Za dolgo nazaj obljubljeno partijo tenisa, ki bi jo morala odigrati skupaj proti Borutu in Luciji pa sva se zmenila, da jo odigramo kar prek računalnika, ker drugače itak ne bo šlo. Zabavno ga je bilo videti.

V nedeljo sem po ponovnem drsanju spakirala v avto sebe in Črta in se odpeljala domou. Tokrat z zelo lepimi vtisi. Vendar še lepše se je bilo vrniti v svoje gnezdo, pa čeprav je še vedno prazno.

Otroc so naporni...

Včeraj sem bila varuška. In to ne samo eno uro kot ponavadi, ampak veliko več. In ugotovila sem, da je posvečanje otrokom nekaj napornega, še sploh če te ta otrok ne pusti niti na wc u miru. Bilo je dolgih pet ur. Danes me vse boli, ne vem čisto zakaj... verjetno zato, ker je moja mala sestrična že kar težka in se je ves čas pustila (in hotela) nositi. Eh.. ampak če pogledamo s pozitivne strani, nobena praksa ni odveč.

All by myself......

Danes nikakor ne morem reči, da sem fajn. Sem nenaspana. Ampak to bi se še dalo preživeti. Tisti drugi občutek, ki ga imam je veliko bolj beden. Zdi se mi, da mi manjka pol telesa.. al pa samo kak kos, ne vem sicer kateri, ampak tak čuden občutek pač mam. Ja tako je to, ko ostaneš praktično sam za en mesec. Upam, da bo čimprej minilo, da pride nazaj in da se bom spet počutila kot celota..

Povztek tedna

Konec prejšnega tedna je bil zelo zanimiv. Po dolgem času sem nekaj dni preživela v družbi matere, ki se je tokrat prikazala v neki novi, zelo kul luči. Zadnji dan se mi je že močno zdelo, da imam novo kul prijateljico. Ne vem ali je bila samo dobre volje ali pa se je dejansko malo spremenila v zadnjem času. Skratka moram reči, da sem se imela zelo dobro v njeni bližini in upam, da bo tako njeno razpoloženje še trajalo in da se ne bo v kratkem spet spremenilo na slabše.
V sredo zvečer sva se odpravile v Tivoli gledat svetovne, olimpijske in še kakšne prvake v umetnostnem drsanju.. Morm priznat, da je to v živo zlo fajn gledat, predvsem zato, ker ni treba poslušat zraven zoprnega glasu komentatorke..














Treba je priznati, da so me kot vedno najbolj navdušili moški. Petrenko in Plušenko sta pač carja in vse kar lahko rečem o njunih nastopih je kapo dol.. Glede na to, da sta oba spravila nabito poln Tivoli na noge vrjetno ni več treba govoriti o tem kako smo bili vsi skupaj navdušeni.

Naslednji dan sva malo hodili po trgovinah in končali v kinu, kjer sva gledale Asterixa in Obelixa na olimpijskih igrah. Treba je priznati, da so film francozi fajn odigrali in če ne bi k fantastični igralski zasedbi zrinli še Schumaherja, ki ga ne morm vidt in par nogometašev mislm, da bi bil celoten vtis o filmu še boljši..Amak ne glede na vse je film, ki si ga je vredno ogledat, še posebno če si bil v mladosti tok nor na te stripe, kot sem bila jz.

To je bilo pa tudi bolj ali manj vse kar se je dogajalo.. Ostale bolj bedne stvari, ki so se dogajale bom opisala ob kaki drugi priložnosti, ko bom slabše volje, sedaj se mi ne da razmišljati o negativnih stvareh. Kdaj drugič.

Mushu ena za naju..

Ko sm tole zadnič videla sem se spomnila na naju..drugi verjetno ne bodo razumeli ampak za naju, ki nama v rosnih letih vid že zelo nagaja je pa tale slikca čista resničnost, ane.. =)

Sonček je =)

Stvari se počasi umirjajo... Zaključek januarja je bil resnično naporen, tako da se kar vesela da je minil. Če povzamem samo ključne ugotovitve zadnjih tednov... Vsekakor sem ponovno spoznala, da nikoli in nikoli ne bi mogla na silo bruhat, tako kot to počnejo eni..Nikakor.. Druga ugotovitev je ta, da zdaj vem kake barve je žolč in se ne rabim več trudit, da bi ga še kdaj videla.. Ni bilo prijetno, čeprav sem sprva mislila, da bruham kak pokvarjen pomarančen sok... Ah..slabi spomini.. Aha treba se je malo tudi pohvaliti..vmes sem namreč kar pridno delala izpite ne glede na zastrupitve in tako.. Mesec smo zaključili z žurko za rojstni dan naše Tinchule, ki je bila fuul dobra. Jaz sm bla pa trezna. Ampak vseeno sm se mela fajn..Končno sem se po dolgem času spet naplesala ob dobri muski..
Odločila sem se, da letos ne bom nič za maškare, oz sem storila to kar mi je moj očka celo življenje govoril, naj naredim na tak dan.. in tako sem se učeraj popolnoma umila... In to je bilo vse..

Danes je pa tak lep dan, končno spet sije sonček... se mi zdi da je že zaradi tega svet lepši (oh kaka romantika)... =)

Zmedeni najstniki

To kar se je zgodilo včeraj si zasluži omembo, če ne drugega zaradi zmedenosti mojega brata. Učeraj zvečer sem odšla na letališče po mojo družino, ki je priletela z obiskov v Angliji. Ker sem fotru porabila ves bencin v avtu smo morali iti takoj na poti nazaj tankat. In ker se fotru ni dalo hoditi iz avta je poslal tankat brata. Napaka dneva. Lahko rečem samo dobro, da imajo mene, ker sem edina opazila, da moj zmedeni brat tanka napačen bencin. Namesto disla, navadnega. In potem sem začela malo kričat in ko je mami ugotovila kaj se dogaja je kričala še ona. Da pa fotr ne bi bil izjema je kričal še on, ampak na vse nas naj ne paničarimo. Skaratka bilo je zabavno. Prijazen gospod nam je potem povedal, da glede na to da je bil tank čisto prazen, in smo dokaj hitro ugotovili (po 9litrih) kaj se je zgodilo, ne bi smelo priti do problemov, če samo dolijemo preostanek tokrat pravega goriva. Ne bom pisala mojih vprašanj, ki sem jih potem zastavljala gospodu. Nočem, da se mi vsi smejite. =) Moje poznavanje te stroke je zelo slabo in temu primerna so bila tudi podvprašanja. Ampak preživeli smo. Avto je normalno delal in hitro smo pozabili na vse. Tamau pa upam, da se je neki naučil iz tega. Upam, a vseeno dvomim.=)

Resno??

Ne morem opisat kako me določene stvari živcirajo.. Včeraj popoldne se je zgodila ena taka situacija.. Resno... ljudje faking ne znajo izbirat daril.. kdo nekomu prnese nek tacga? Bolano do konca.. Resno se vprašaš a so ljudje sploh še normalni.. Sej je jasno, da jih ne maram, pa se jih trudim trpet.. ampak res, res, res vse ma svoje meje.. Oh še zdejle k se spomnem mi grejo vse dlake pokonc... Glupo, butasto, oh, oh, ohhhhh...
Sej ne vem, mogoče je pa v men problem, mogoče sm jz tista k je zmešana... ne glede na vse to je debilno, de-bil-no....

Napačna kombinacija

Ja pa sm jo dočakala...prvo 10ko na faksu... Mislim, da imam zdaj pa res celoten rang ocen, od 1 do 10... Tudi to je nekaj.. Pa da ne bom hvalila samo sebe.. lahko pohvalim tud Tinchulo in Mushu, ki sta bili prav tako enako uspešni in se jima še enkrat, tokrat javno zahvaljujem za sodelovanje..=)
Jaz sem bila mnenja, da je oceno treba dobro proslaviti, ker mislim, da je to prva in hkrati tudi zadnja desetka, ki sem jo dobila... Tako sva z Tomažem izkoristila prazno stanovanje njegovega botra in se šla namakat v jacuzi.. Ja bilo je fino, še bolj fino bi pa bilo, če ne bi v vodo vrgla peneče kopeli...Ne morem vam opisati, kako je izgledalo po treh minutah..Še malo pa bi pena preplavila celotno kopalnico... Eh..ampak na napakah se učimo..mislim, da naslednjič ne bova več tako neumna..=)















Uživala sem, se vid ane...sam kaj k se je treba spet začet učit za nove stvari in so užitki prehitr minili...









Tud Tomaž se je imel fino, kot je očitno...=)




Mormo ponovit, sam tokrat brez penečih se sredstev.=)

Spomini na veseli december

Ah ja, učeraj sem na telefonu odkrila precej slik, za katere sem rekla, ko so nasatale, da bodo objavljene... in potem niso bile, ker sem bila tričetrt decembra v postelji, zaradi takšnih in drugačnih bolezni...Čas ko sem bila zdrava sem pa porabila za druge dejavnosti.. Tako torej z veliko zamudo prihaja izbor fotk decembra.. Kvaliteta je slaba, ker so vse narejene z telefonom..Kaj čmo, glavno da se vidi kako smo se mel fajn=)















Hodili smo na obiske in težili ljudem na domovih njihovih sosedov..

Končno smo dočakali prvi dan, na snegu in bordu... jeeeeeeeeessssssss..=) Za prvič je bilo sicer fajn, vendar Kranjska Gora in 40 cm snega, potem pa bordaš po travi.. ah... to je blo pa zlo smešno..=)

Sprehajali smo se po lepi, žal malo premalo zasneženi Ljubljani..






Ja tudi s športom smo se ukvarjali... Slika je z bowlinga, ki je bil novoletna zabava firme, ki si me lasti zadne pol leta... Prvič sem držala tisto kroglo v roki, tako da končen rezultat in trije strike-i niti ni bil slab razplet večera... Nasledne jutro pa je bilo slabo, ko sem obležala v postelji z 39,5 vročine.. ampak tudi to smo preživeli...=)





Predvsem pa smo se imeli radi in se dosti objemali... Mislim, da si vsi želimo še več takšnih decembrov.. Lepo je bilo=)