torek, 17. avgust 2010

...

Včeraj bi moral biti D-day.. ampak namesto tega, sem ti prižgala svečko.. Ne bom pozabila nate sonček..

torek, 22. junij 2010

Dnevnik NNN (neke nore najstnice) iz konca maja

26.5. - Nova muza?

To delam samo zaradi tebe.. no in morda še iz kakšnega drugega razloga, ki pa ni tako pomemben.. niti približno..
Že nekaj časa iščem svojo novo muzo in mislim, da sem jo našla v tebi. Ne, prejšnje nikakor nisem pozabila.. le oditi mu moram pustiti... A kje sem našla ravno tebe? To vprašanje se tudi meni podi po mislih.. Predvsem zato, ker se zavedam kako zelo NAROBE je to, kar čutim.. In če bi imela kanček pameti si ne bi nikoli dovolila, da bi mi prišel do živega. A kljub vsemu.. zdi se mi, da v tebi vidim nekaj, kar drugi spregledajo, nekaj obetavnega.. nekaj, kar pustiš videti le redkim. Jaz sem to našla v tvojih očeh, v pogledu. Vse v meni se dere le eno.. hočeeeeem teeeee. Saj vem.. ne morem te imeti.. NE SMEM! Si prepovedan sadež.. zato pa tudi toliko bolj interesanten verjetno.. In zaradi tebe počnem to, kar počnem danes.. Da bi te vsaj malo izbila iz glave.. pozabila na lesk tvojih oči.. pač pozabila.. Bomo videli ali mi bo uspelo..

27.5. - Next day

Stvar, ki naj bi v teoriji delovala, se v praksi ni ravno najbolje izšla. Vse kar sem si dokazala je to, da te ne bo enostavno spraviti iz glave. Priznati pa moram, da trenutno po tem nimam niti najmanjše potrebe. Sanjarjenje o tebi me osrečuje veliko bolj, kot kakšne druge stvari, kar me seveda čudi, ampak spet ne preveč. Neopisljivo je kako me vleče k tebi.. Vsakič, ko zaprem oči imam pred seboj le tvoje nagajive poglede.. a se ti lahko sploh uprem? Nekaj, kar je tako enostavno izvesti pri ostalih, je pri tebi nemogoče. Če malo pretiravam lahko rečem, da v tvoji bližini postanem žival... samo še nagon v meni me vodi.. hočem strgati vsa tvoja oblačila, videti in ČUTITI tisto popolno telo nad seboj, pod seboj.. nasploh povsod.. Hočem te tako nasilno, kot si ti zadnjič jemal moje poljube.. divje, vroče in poželjivo. Upam, da se zavedaš, da po tistem zadnjič ne bom znala odnehati. Sam si kriv in jaz bom vztrajala...


30.5. - Tistega lepega nedeljskega popoldneva

Po novem imam rada deževne dneve, če so seveda takšni, kot je bil včerajšnji. Ufff vse tole počasi meji na obsesijo. Še vedno si neprestano v mojih mislih in glede na to, kako lepo mi je bilo včeraj, drugega nisem niti pričakovala. Vse kar si naredil in vse kar NISI je samo še polepšalo celotno sliko o tebi. Tako težko sem se upirala. Živčnost, ki je naraščala do trenutka, ko si stopil v sobo je bila neopisljiva... Trenutek, ko si me zagrabil in me spet poljubil je bil čaroben. Vse ostalo ni več imelo pomena. Kako ti to uspe? Tvoj dotik me je stresel kot elektrika. Najraje bi kričala, se drla na ves glas.. a ne bi pomagalo. Preostali svet je izginil za tistih nekaj minut. Samo jaz in ti sva bila tam. Tvoje roke.. moji globoki vzdihi.. tudi tvoji.. slišala sem jih, tudi če si jih nameraval prikriti.. Kasneje si samo ležal ob meni in z glavo sem bila komaj občutno naslonjena nate.. Tvoj vonj je zapolnjeval mojo že tako zmedeno glavo.. ahhhh... Hvala za poljub, ki sem ga dobila v slovo. Saj ni bil ZADNJI !? Tako si sladek, a hkrati tako nevaren. Totalno si me zmešal, totalno.. in samo ti mi lahko pomagaš. Vrn se k men! Ni treba, da je to danes ali jutri.. v sredo bi bilo pa že kr fajn... =)

ponedeljek, 31. maj 2010

Maj je mimo in...

... odločila sem se, da bom spet najstnica. Ne po razmišljanju, ne po obnašanju ali čem drugem, ampak po zapisanih besedah.. Preprosto bo, brez kompliciranja ter zgolj in samo tisto, kar čutim.. Četudi ni prav, je otročje, ni okej, sem prestara za to.. me ne zanima. Hočem spet kaj čutiti in mogoče mi bo to uspelo na tak način... Poizkusiti ni greh.. bomo videli.. Wish me Luck! =)

torek, 30. marec 2010

Luknja v spominu al kej druzga?

Ker je pisanje o dogodivščinah veliko lažje, kot pisanje diplome dejmo začet takole.. predvsem zaradi tega, ker je to potrebno deliti z ostalimi..

Pred kratkim sem šla na blind date.. No blind je bil predvsem iz enega samega razloga, da se dečkota nisem ravno najbolje spomnila.. Ja, ja seveda krivo je bilo eno pivo preveč in nič drugega =) Nekako me je zelo zanimalo, kakšen imam okus, ko se takole potikam okoli ne ravno popolnoma razsodna in sem si rekla no, pa pojdimo s fantom na kavo.. še vedno je opcija, da pobegnem, saj sem bila včasih kar dober šprinter =) To sem si seveda govorila samo v tolažbo.. In tako je prišel tisti dan in se je bližala določena ura... priznam vedno bolj nervozna sem postajala.. Zastavljala sem si vprašanja v smislu.. Kaj pa če je ful grozn? Kaj pa če bo skos tiho? Kaj pa če je kak nasilen človek? In vsa ta vprašanja so se, ko sem se počasi vlekla skozi Tivoli samo še stopnjevala.. Vsakega, ki je stopal proti meni sem s strahom pogledovala in si nekajkrat, ko so zgolj odkorakali mimo mene pošteno oddahnila.. Ufff.. res je bilo naporno.. Res me je skrbelo. Priznam. A kljub temu sem si dopovedovala.. če bo pač grozno te bo vsaj izučilo.. no saj to tudi ne bi bilo tako slabo, ane..

Ko sem prišla na dogovorjeno mesto, sem se usedla na klopco in si odpočila od napornega sprehoda, ker sem bila vsaj 20 min prehitra.. Zaskrbljeno sem gledala okoli sebe in zelo kmalu sem ga zagledala.. spoznala sem ga v sekundi.. tudi on je bil prehiter.. zanimiva lastnost.. =) In kaj naj rečem.. presenetila sem sama sebe, na pozitiven način seveda.. ampak to je že druga zgodba, za kakšen drug deževen večer...

nedelja, 21. marec 2010

To je to

Zadne čase počnem nenavadne zadeve, zelo nenavadne.. Očitno sem nekje na začetku poti sprijaznjevanja s svojimi globjimi strahovi. Ne vem.. Ta teden sem naredila najbolj smešno zadevo.. očitno sem se odločila, da bo počasi potrebno pozabiti na strah pred letali, saj sem predlagala da gremo na Brnik na kavo.. in res smo šli in gledali letala in nisem se počutila ravno fenomenalno, kljub sončku in dobri družbi.. a vseeno naredila sem korak.. upam, da v pravo smer..
Druga nenavadna stvar pa se v bistvu ni zgodila prejšnji teden, vse kar sem naredila je bilo le to, da sem si priznala, da se mi je nekaj zgodilo.. Nekaj kar v teh časih vsekakor nisem pričakovala.. fak, zaljubila sem se.. vsaj malo.. A zgodilo se je.. zaradi spodrsljaja, napake! Verjetno bi bilo bolje, da se ne bi. Mislim, da bi se sedaj veliko bolje počutila.. Vse mi gre na živce in sprašujem se samo eno.. kdaj bo spet tako kot mora biti? Brez, da se pretegneš, brez pregovarjanja, prigovarjanja, razlaganja, opravičevanja, brez vsega... kdaj se bo nekdo trudil zame? Mislim, da si zaslužim bolje. Mogoče se motim, a vseeno. S temle tukaj končujem to kratko norost, ta trenutek. In naslednjo minuto bo spet vse po starem.. Če ne bo šlo drugače se bom prisilila.. Ni druge.. Tudi na splošno bo treba marsikaj spremenit.. lajfstyle.. ker imam dost. Neki bomo spremenili. Način vsekakor. Hočem to! Mislim, da sem sama seb to dolžna. Treba se bo sprijaznit (končno) z vsem kar se je letos zgodilo in jit dalje.. Ker takole samo sama sebe uničujem in itak bom to dvojno plačala. Dovolj je! Hočem nekaj boljšega.. čimprej..

nova Kaja je za ovinkom...=)

četrtek, 18. februar 2010

Who the fuc** am I kiddin?

A mi loh pokažete še kako osebo k je večji bik kt sem jz.. verjetno mi ne morete..iz preprostega razloga.. ker verjetno ne obstaja.. ne more obstajat.. ker takih butastih zadev, kot sem si jih jaz zmožna ustvariti v svoji glavi verjetno nihče ni zmožen.. Resno?? Koga zajebavam s takimi, zakaj, v čem je fora, kaj s tem pridobim? Resno? =) Razen živciranja.. Aaaah nima smisla.. =) Kumi čakam jutr zvečer.. par piv, družba... upam, da bo dovolj, da tole spravim iz glave.. Fak.. bolš zame,da bo dovolj.. =)

nedelja, 07. februar 2010

Mojemu Sončku

Težko je.. in še težje bo, ko si bom priznala, da je res. Mislim, da si še nisem.. še vedno po tihem upam, da sem morda kaj narobe razumela. Vem, da ni tako. A vseeno se nočem sprijazniti, ker se mi niti sanja ne kako se sprijazniš s čem takim. Vse kar mi roji po glavi je vprašanje zakaaaaj? zakaj ti? Ta debiln svet je včasih res tako nerazumljiv.. Ne razumem.. zakaj se take zadeve vedno dogajajo najboljšim? Ni fer.. Res ni..

Počutim se izgubljeno.. ne vem, kako bom lahko živela brez tebe.. Vedno si bil moj sonček, ki me je vodil po pravi poti.. seveda nevede, a vseeno si me.. V najtežjih trenutkih si se prikazal in me prisilil do tega, da sem začela razmišljati kaj je najbolje zame. Hvala ti. Kdo te bo sedaj zamenjal? Ali vsaj približno nadomestil, ker mislim, da takega kot si bil ti ne bom nikjer več našla.. Hvala ti tudi, ker si bil moj prijatelj.. Od tebe sem se naučila marsikaj, bilo se je vredno učiti.. Vedno.. In za konec koncev si me naučil še eno stvar, vedno naredi tisto, ker hoče tvoje srce, tisto, kar si želiš.. ne glede na to, da morebitne posledice ne bodo lepe.. Ne izpusti priložnosti, ki ti je dana, ker morda je zadnja.. Zdaj to vem, žal prepozno, a držala se bom tega v prihodnje..

Nočem se posloviti od tebe oziroma če uporabim tvoje besede "tako težko se je posloviti od tebe"... ohhh... Ne bom se poslovila.. Še naprej boš živel v meni.. vsi spomini na dneve, ki sva jih prebluzila skupaj, ko sva se samo vozila okoli, na nepozaben trenutek pred vrati biologije, na jutro, ko si bil prva stvar, ki sem jo zagledala in na vse drugo.. Živel boš dalje, jaz te ne dam!!!! V meni in v mojem spominu boš ostal in potihem bom upala, da si še vedno moj sonček, da nisi več tako blizu, ampak da vseeno paziš name..

Pogrešala te bom, vedno te bom imela rada in ne bom pozabila..
... nikoli!