Who the fuc** am I kiddin?

A mi loh pokažete še kako osebo k je večji bik kt sem jz.. verjetno mi ne morete..iz preprostega razloga.. ker verjetno ne obstaja.. ne more obstajat.. ker takih butastih zadev, kot sem si jih jaz zmožna ustvariti v svoji glavi verjetno nihče ni zmožen.. Resno?? Koga zajebavam s takimi, zakaj, v čem je fora, kaj s tem pridobim? Resno? =) Razen živciranja.. Aaaah nima smisla.. =) Kumi čakam jutr zvečer.. par piv, družba... upam, da bo dovolj, da tole spravim iz glave.. Fak.. bolš zame,da bo dovolj.. =)

Mojemu Sončku

Težko je.. in še težje bo, ko si bom priznala, da je res. Mislim, da si še nisem.. še vedno po tihem upam, da sem morda kaj narobe razumela. Vem, da ni tako. A vseeno se nočem sprijazniti, ker se mi niti sanja ne kako se sprijazniš s čem takim. Vse kar mi roji po glavi je vprašanje zakaaaaj? zakaj ti? Ta debiln svet je včasih res tako nerazumljiv.. Ne razumem.. zakaj se take zadeve vedno dogajajo najboljšim? Ni fer.. Res ni..

Počutim se izgubljeno.. ne vem, kako bom lahko živela brez tebe.. Vedno si bil moj sonček, ki me je vodil po pravi poti.. seveda nevede, a vseeno si me.. V najtežjih trenutkih si se prikazal in me prisilil do tega, da sem začela razmišljati kaj je najbolje zame. Hvala ti. Kdo te bo sedaj zamenjal? Ali vsaj približno nadomestil, ker mislim, da takega kot si bil ti ne bom nikjer več našla.. Hvala ti tudi, ker si bil moj prijatelj.. Od tebe sem se naučila marsikaj, bilo se je vredno učiti.. Vedno.. In za konec koncev si me naučil še eno stvar, vedno naredi tisto, ker hoče tvoje srce, tisto, kar si želiš.. ne glede na to, da morebitne posledice ne bodo lepe.. Ne izpusti priložnosti, ki ti je dana, ker morda je zadnja.. Zdaj to vem, žal prepozno, a držala se bom tega v prihodnje..

Nočem se posloviti od tebe oziroma če uporabim tvoje besede "tako težko se je posloviti od tebe"... ohhh... Ne bom se poslovila.. Še naprej boš živel v meni.. vsi spomini na dneve, ki sva jih prebluzila skupaj, ko sva se samo vozila okoli, na nepozaben trenutek pred vrati biologije, na jutro, ko si bil prva stvar, ki sem jo zagledala in na vse drugo.. Živel boš dalje, jaz te ne dam!!!! V meni in v mojem spominu boš ostal in potihem bom upala, da si še vedno moj sonček, da nisi več tako blizu, ampak da vseeno paziš name..

Pogrešala te bom, vedno te bom imela rada in ne bom pozabila..
... nikoli!

No place like..

Pravijo, da se konec koncev vedno vse samo uredi... Nikoli nisem verjela v te besede, ampak sedaj spoznavam, da je tudi kaj takega možno... Za mano je težko leto, ki bi ga razdelila v dva dela, v tistega res težkega in tistega norega.. ampak o tem kdaj drugič..
..danes bom govorila o tem s čemer sem začela post.. kako se zadeve same uredijo..če greš naprimer za vikend v domače kraje in se ujameš z ljudmi s katerimi se morda ne bi smel.. In tako se je zgodilo.. bila sem ravno v fazi odpiranja svojih čustev za širšo javnost, ko mi je prekrižal pot.. Izredno me je zabaval, ne morem opisati kako hitro mi je minilo 60km poti.. prehitro! to je bilo vse o čemer sem lahko razmišljala.. no razmišljala sem še o čem drugem, a si nisem upala niti slučajno priznati, da o tem res razmišljam.. bilo je vsaj par resnih razlogov zakaj.. a vseeno se nisem mogla obrnit stran in nehat razmišljat.. in tako smo se podal na en koncert, ki smo ga sicer zamudili, ampak se mi zdi da nikogar od nas to v tistem trenutku ni zares motilo.. vseeno smo se zabavali.. ugotovila sem, da se s pomočjo opojnih substanc še težje kontroliram..zelo težko..kljub temu je bilo zabavno, plesali smo, se drli čudne zadeve.. super je bilo.. a ves ta čas sem si želela samo eno.. da bi si ostali izginili in bi ostala sama tam z njim, pod tistim znakom na steni.. kot bi mu to hotela povedati sem se ga v nekem trenutku, ko se je znašel ob meni, bolj nagonsko kot kaj drugega, dotaknila.. toliko besed verjetno še nikoli nisem povedala z enim samim dotikom.. preden sem dobila odgovor se mi je zdelo da je minilo vsaj nekaj dolgih let.. a mislim, da sva se razumela.. In tako se je začelo.. čudovita noč je bila, ena boljših v življenju,ne glede na to da je deževalo.. Sprehod do centra je bil poglavje zase.. Priznam, da nisem pričakovala, da se bodo stvari po tistem koncertu razvile v tako smer, kot so se.. Priznam, nisem si upala pomisliti. A konec koncev lahko rečem samo to, še sreča da smo šli na koncert.. Še sreča...

N X(krat) zakaj

Med starimi blodnjami iz gimnazijskih časov sem našla tole, ki sem jo napisala 8. januarja 2002.. ja minilo je že skoraj osem let ampak ironija je v tem, da se še vedno sprašujem ista vprašanja.. grozno, da se človek v toliko letih ne premakne nikamor, je pa kljub vsemu res....


(Zakaj je tako nemogoče dobiti nekaj, kar bi te osrečevalo vsako minuto znova? Zakaj je nekoga ob katerem se ti ustavi dih in se ti zašibijo kolena tako težko osvojiti? Zakaj takega človeka enostavno ne moreš imeti? Zakaj ga ne moreš še tisočkrat poljubiti tako sladko, kot si ga poljubila nekoč? Zakaj se ne moreš še milijonkrat priviti k njemu in čutiti njegovo dihanje? Ga nežno prijeti za roko? Zakaj ti ne pusti, da bi ga ljubkovala ali od jutra do večera in od večera do jutra razvajala na tisoč in en način? Zakaj te noče spustiti v bližino njegovega toplega srca? Zakaj je tako neskončno sladek njegov pogled, pa četudi ne gleda tebe, zakaj je tako neubranljiv, četudi se obrne stran, ko se srečata? Zakaj je on tak? In zakaj si taka ti? Zakaj je svet takšen? Zakaj..? )

Sovražim ponedeljke..

že od nekdaj je bilo tako.. že od srednje šole naprej.. in današnji se mi zdi, da spet spada v tisto kategorijo.. pa čeprau je treba priznati, da sploh ni bilo tako grozno kot bi lahko bilo.. a kljub temu.. nekaj ogromnega mi manjka.. nekaj.. ne vem točno zakaj.. ali pa vem..mogoče si spet in ponovno ne upam priznati..

Mislim, da se je obroč, ki sem ga zgradila okoli mene začel trgati.. in po pravici povedano to mi ni všeč.. občutek imam, da bom spet trpela.. vem, da bi se morala prepustiti a ne vem kako.. STRAH ME JE.. strah tega, da bom spet prizadeta, da bom trpela zaradi malenkosti.. zakaj torej ? Tako lepo je bilo spet za nekaj trenutkov čutiti nekaj, pa čeprav ne vem točno kaj je bilo.. a kaj ko potem pride resnica, ki je navadno drugačna.. eh.. kaj sploh tvegam? oziroma zakaj ne? tako ali tako ne izgubim ničesar.. razen živcev.. in dneva, ki bi lahko bil popolnoma drugačen.. čuden filing imam.. mogoče bo pa minil.. mogoče bo tokrat drugače.. pa čeprav mislim, da ne bo..

Ne preostane mi drugega kot počakati.. ali pač? Lahko naredim kaj drugega? Verjetno lahko.. a vprašanje, če bo zaradi tega kaj drugače.. Bomo videli.. Treba bo počakati še kak dan ali dva..

Grrrrrrrrrrr.........

Tako jezna sem. Že dolgo časa nisem bila tako jezna. Nase seveda.. Če bi se lahko, bi se udarila in to zelo, zelo močno in z veseljem.. Mogoče bi pomagalo vsaj malo, malo in bi se vsaj za nekaj trenutkov streznila.. No ali pa si izbila vse skupaj iz glave.. Resnično se sprašujem kako mi vedno rata.. ne glede na vse kar sem že dala skozi.. ne glede na zaviranje, na "baje" zdravo pamet.. skratka...vse, vse.. kako mi vedno uspe pridet v to situacijo? Resno? Hmm.. kljub prigovarjanju v smislu.. ma ne, sej ni tko, sej je itak brezveze in podobnim foram.. sem tuki.. in kaj naj zdaj naredim.. si priznam? PRIZNAM? a si sploh lahko priznam kaj takega? Hmm.. ne vem še.. ampak vem pa, da čutim.. in to je tisto, kar me najbolj živcira.. kako sem si lahko dovolila kaj takega? A sploh premorem kanček pameti? Že tako se mi zdi, da mi možgani odmirajo.. ampak tole.. da se ne morem prepričat, da neki ni ravno najboljše... in se to kljub vsemu zgodi.. ZAKAJ? Resno naj si priznam? KAKO?? Ne vem kako..Tudi sanja se mi ne.. Ahhh.. Kakorkoli že.. vračam se tja kjer sem že bila...na točno tisto točko, kjer sem si že rekla.. ja, zdaj vem.. in ja izučilo me je... Ampak ne.. očitno me ni.. tudi malo me ni.. Zakaj bi se drugače šla kaj takega? Kdaj me bo izučilo? Kolikokrat bom še morala priti na to točko in se spraševati iste stvari.. Res se mi ne da več.. Ampak.. Sama sem kriva in malo se mi svita tudi zakaj.. Ne, danes si tudi tega ne morem priznati... morda jutri.. ali pa čez kak teden... Jasno mi je samo nekaj.. ne smem se vračati, res ne smem.. ker bom tako naredila še večje sranje.. Treba bo potegnit črto.. In kako naredim to? Še enkrat nimam pojma.. Res.. Grrrrr....

težko je bilo...

..najtežje...

..nositi nekaj za nekoga in vedeti, da ga nikoli ne bo nazaj..


...se vidimo v naslednjem življenju, na vrhu zasneženega hriba..

...